Veselje 'DA-ja' za vedno

Strah pred 'za vedno' se zdravi v vsakodnevnem izročanju Gospodu
»Pomembno je vprašati se, če se je mogoče ljubiti 'za vedno'. To vprašanje si moramo zastaviti: je mogoče ljubiti se 'za vedno'? Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev. Ta mentaliteta  marsikoga pred poroko pripelje do prepričanja, da bosta ostala skupaj, dokler bo trajala ljubezen. Kaj je to? Zgolj čustvo, neko psihofizično stanje? Če je samo to, se na ljubezni zares ne more zgraditi nekaj trdnega. Če pa je ljubezen nasprotno odnos, potem je stvarnost, ki raste, in lahko na primer tudi rečemo, da se jo gradi kot hišo. Raste in se gradi kot hiša! Hišo pa se gradi skupaj, ne sami! Graditi v tem primeru pomeni, podpirati rast in ji pomagati. Dragi zaročenci, pripravljate se, da boste rasli skupaj, da boste gradili to hišo, da boste za vedno živeli skupaj. Ne želite je utemeljiti na pesku čustev, ki pridejo in gredo, temveč na skali prave ljubezni, ljubezni, ki prihaja od Boga.

Družina se rodi iz tega načrta ljubezni, ki želi rasti, kot se gradi dom, ki naj bi bil kraj naklonjenosti, pomoči, upanja, podpore. In kot je Božja ljubezen trdna ter večna, tako naj bi bila trdna in večna tudi ljubezen, ki je v temelju družine. Prosim, ne smemo se pustiti premagati 'kulturi začasnega'! Strah pred 'za vedno' se torej zdravi v vsakodnevnem izročanju Gospodu. V življenju, ki postane duhovna pot, sestavljena iz majhnih korakov, korakov skupne rasti, sestavljena iz prizadevanja, da bi dozoreli v veri.

Vprašanje 'za vedno' pa ni samo vprašanje trajanja. Zakon ni uspešen le, če traja, ampak je pomembna njegova kvaliteta. Biti skupaj in znati se ljubiti za vedno je izziv krščanskih zakoncev. Ljubezen jim svežo, vsak dan znova, podarja Gospod, ki ima neskončne zaloge. Prenavlja jo in utrjuje. V Očenašu molimo: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh.' Zakonci pa bi lahko molili z besedami: 'Daj nam danes našo vsakdanjo ljubezen.' Vsakdanja ljubezen je za zakonca namreč kruh, tisto, kar ju podpira, da gresta dalje. Na tej poti je molitev vedno pomembna in nujna. On mora moliti zanjo, ona zanj. In moliti morata tudi skupaj. Gospoda morata prositi, da pomnoži njuno ljubezen.

'Stil' zakonskega življenja: Smem? Hvala. Oprosti.
Živeti skupaj vse dni, daje veselje, toda je tudi izziv, s katerim se je potrebno soočiti. Obstaja nekakšen stil življenja para, duhovnost, ki bi se je lahko oprijeli?

Živeti skupaj je umetnost, potrpežljiva, lepa in privlačna pot. Ima pravila, ki se jih lahko povzame s tremi besedami: Smem? Hvala. Oprosti.

'Smem?' To je prijazna prošnja, da bi vstopili v življenje drugega s spoštovanjem in pozornostjo. Potrebno se je naučiti vprašati: Smem narediti to? Ti je prav, če naredimo tako? Prositi za dovoljenje pomeni, znati vstopiti z vljudnostjo, kar ni lahko. Prava ljubezen se ne vsiljuje s trdoto in napadalnostjo. Vljudnost ohranja ljubezen.

'Hvala.' Zdi se enostavno izgovoriti to besedo, toda vemo, da ni tako. Izgovarjati to besedo naučimo otroke, nato pa pozabimo nanjo. Hvaležnost je nekaj zelo pomembnega. Se znamo zahvaliti? V vašem odnosu, in jutri, v zakonskem življenju, je pomembno ohranjati živo zavest, da je druga oseba Božji dar, za Božje darove pa se je treba vedno zahvaljevati. V tej notranji drži pa si je nato tudi medsebojno treba reči 'hvala'.

'Oprosti.' V življenju delamo mnogo napak. Vsi jih delamo… Verjetno ni dneva, v katerem ne bi naredili nobene napake. Običajno smo vsi pripravljeni obtožiti drugega in opravičiti samega sebe. To staro zgodbo poznamo že od Adama dalje. Drugega obtožimo, da nam ne bi bilo treba reči 'oprosti' in prositi za odpuščanje. Gre za instinkt, ki je v izvoru številnih nesreč. Naučiti se moramo prepoznati svoje napake in prositi za odpuščanje: 'Oprosti, če sem danes povzdignil glas. Oprosti, če sem šel mimo in nisem pozdravil. Oprosti, da sem zamudil; da sem bil ta teden tako molčeč; če sem preveč govoril in nisem nikoli poslušal. Oprosti, da sem pozabil. Oprosti, jezen sem bil in sem se razjezil nate.' Tudi tako raste krščanska družina. Le-ta ni popolna, tako kot ne obstaja popoln mož ali popolna žena, kar vemo vsi… Za zakonce je običajno, da se prepirajo, pa vendar nikoli ne zaključite dneva, ne da bi si odpustili, ne da bi se v družino vrnil mir, ne da bi se pobotali. Za to niso potrebni dolgi govori, dovolj je že majhna gesta. To je skrivnost, ki lahko ohrani ljubezen.

Oblika obhajanja poroke: Z Jezusom!
Poroka je praznik. In sicer krščanski praznik, ne posvetni. Na svatbi v Kani se je Jezus na Marijin predlog prvič razodel in je vodo spremenil v vino ter na ta način rešil praznovanje. Kar se je zgodilo tam, se dogaja na vsaki svatbi: tisto, kar bo poroko naredilo polno in globoko, bo Gospodova navzočnost, ki se razodene in podari svojo milost. On je skrivnost polnega veselja, tistega, ki zares ogreje srca. Poroka naj torej bo lepo praznovanje, toda skupaj z Jezusom, ne v posvetnem duhu. Obenem mora poudarjati tisto, kar je zares pomembno. To niso zunanja znamenja. Ta morajo samo nakazovati pravi povod za veselje, ki je Gospodov blagoslov ljubezni.

Zakon je vsakodnevno obrtniško delo
Zakon je 'vsakodnevno delo'. Je tako rekoč 'obrtniško' delo. Mož ima namreč nalogo ženo narediti bolj žensko, žena pa ima nalogo moža narediti bolj moškega. Kot moški in kot ženska morata rasti v človeškosti, in sicer rasti skupaj. To pa ne pride iz zraka! Gospod blagoslovi, a pride iz vajinih rok, iz vajinega obnašanja, iz načina življenja, iz načina, kako se ljubita. Ravnati je treba tako, da drugi raste. In otrokom bo ostala dediščina, da so imeli očeta in mamo, ki sta rasla skupaj in sta drug drugega naredila bolj moškega in bolj žensko!« (Papež Frančišek zaročencem na Trgu sv. Petra, 14.2.2014)

Papež Frančišek: Mož ima nalogo ženo narediti 'bolj žensko', žena pa moža 'bolj moškega'

V ŽIVO: Papež z 20 tisoč zaročenci na Trgu sv. Petra