»Ako se kdo ne prerodi iz vode in Duha, ne more priti v nebeško kraljestvo.« To ni le Pavlova, ampak Kristusova beseda.

Preroditi se moram. Vse moram vdano sprejemati. Tudi Cerkev, njeno strukturo, tudi njene predpise, tudi vso konstrukcijo svojega poklicnega življenja. A brez Duha vse to ostaja črka. Črka pa mori. Le Duh oživlja. V tem je preprosta rešitev za oboje: za tiste, ki visijo na črki in se bojijo novih »vdorov Duha«, kakor za tiste, ki pretirano hočejo odpraviti sleherne predpise, pa morda niso gnani od božjega Duha, ampak od duha posvetnosti. Da, črka mori, a je potrebna. Mori pa le, če ni Duha. Tisti, ki so res prešinjeni s Svetim Duhom, se ne spotikajo nad ustrojem vidne Cerkve, čeprav želijo sprememb in morda zvesto pri teh spremembah sodelujejo. Neučakani »reformatorji«, ki bi radi na mah pometali vso »srednjeveško navlako« v koš, morda premalo resno vprašujejo sami sebe: Me vodi božji Duh, ali me vodi moj sebični, posvetni ali celo demonski duh? Le tisti, »ki se dajo voditi božjemu Duhu, so božji otroci«! Le tisti so tudi plemeniti otroci Cerkve in zato le ti ustvarjajo nov svet. Le taki so res reformatorji znotraj Cerkve, v službi Cerkve, ne rušijo, gradijo občestvo svetih, ki bodo živeli v svobodi Svetega Duha.