Na sodni dan nas bodo rešile Prešernove Poezije. Ivan Cankar – največji Slovenec. Taki in podobni stavki so bili izrečeni in zapisani nič kolikokrat.

Vse kulturno ustvarjanje ima svojo veliko ceno. Siromašen je narod brez ustvarjalne umetniške moči. Cerkev je vedno in bo vedno pozdravljala besedno, likovno, glasbeno umetnost in za proslavo Boga želi imeti najboljše. A vendarle to ne bo odločalo naše večnostne usode. Prišel bo čas, ko bomo morda zavzeti spoznali, da je bila za slovenski narod blagoslov preprosta hribovska žena, ki se je s košem na hrbtu znova in znova zagrizla v skalnati hrib, da je preživela in vzgojila kopo otrok. Božja merila so drugačna. Ko gre za tisto zadnje in najbolj odgovorno dejanje, bodo reševali naš narod svetniki. Strah naperjenosti je lahko upravičen, lahko nepotreben. Če je tudi vsa kultura, vsa umetnost v službi Večnega, ki je Resnica. Dobrota in tudi Lepota, je v tem kaj poniževalnega? Kot bi imeli nekak prirojen strah, da nas bodo imeli za »pobožne«. Nam ni treba nobenega pretiravanja, le gledati moramo kot kristjani »sub specie aeternitatis« – pod vidikom večnosti na vsa dogajanja na svetu. Svetobežna in svetotežna drža – oboje je lahko zgrešeno.

Gre za pristno krščansko ravnovesje.