Ena sama maša presega vse zgodovinske dogodke.

Taka je božja ekonomija: brez evharističnega življenja ni nadnaravnega življenja. Jaz hočem živeti – ne životariti. Jaz hočem biti vedno vesel – ne mrk in potrt. Jaz hočem biti vedno mlad – ne duhovno ovenel starec. Zato mora evharistični Kristus postati življenje mojega življenja. Le on me more očistiti greha in slabosti, le on me more napolniti s svojo božansko močjo, le on mi more vliti Svetega Duha. Ko srce obnemore, usahne življenje. Tako usiha življenje posameznih duš in usiha življenje Cerkve, če zamre evharistično življenje. Ker je Cerkev toliko storila in še stori, da bi bilo v središču našega krščanstva evharistično dogajanje, smemo in moramo upati, da se v globini prenavljajo naše krščanske vrste. Naj bo še toliko slabosti in grešnosti, življenje je zagotovljeno: Jaz sem življenje, tako je rekel Kristus sam. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. Kakšno zagotovilo!