Novomašnik, bod' pozdravljen!

V teh dneh bo še vedno odmevala naša stara pesem v tej ali oni župniji. Slovenske nove maše komu morda le preveč teatralno izzvene. A so vendarle praznik, praznik vsega občestva. Ob njih se obnavlja vera, posebej vera v duhovniško posvečenje. In kako važno je to v dneh, ko bi ga radi zvodeneli. Prav: nimb »gospoda« naj vzamejo, a karizme posvečenja ne. Nova maša je zahvala Bogu. Pa je tudi zahvala družini, ki je dala duhovnika. Res, mnogo mater moli, a niso uslišane. Naj bodo potolažene, da je Bog njihovo molitev na svoj način sprejel in bo nekje uslišana. Morda je prav to leto njena molitev izmolila poklic v osrčju Afrike. Nova maša je zahvala tudi občestvu. Vsak kristjan raste iz krščanskega okolja. In če kdo, raste iz krščanskega okolja duhovnik. Izjeme samo potrjujejo to prastaro pravilo. Novomašni dan pa je predvsem molitev za novega duhovnika. Lahko je biti v gloriji nove maše, kakor je lahko biti v gloriji poročnega dne. A življenje je včasih kruto, - in brez velike notranje moči, milosti, ne gre. Zato je treba prositi že na novomašni dan za to milost, da bo ta mladi mož znal krepko ponoviti svoj »da« prav vsak dan.

Čast družini in občestvu, ki sta dala duhovnika. A delo ni opravljeno. Treba ga je spremljati vse življenje z moralno oporo, žrtvijo in molitvijo.