Dobrosrčnost se razodeva tudi v odnosu do narave, do vsega živega.

Kristusove prilike – kaj niso izraz dobrotne odprtosti za vsak drobec lepote: za vsak cvet, vrabca na strehi! Iz vsega tega so stkane njegove čudovite prilike. Na vzhodu se je ohranilo več tega krščanskega stika z naravo. Na zahodu so izrazito živeli z naravo nekateri svetniki, med njimi gotovo najbolj Frančišek Asiški, ki mu je bilo vse brat in sestra. Njegova sončna pesem bo ostala spomenik pristno krščanskega odnosa do narave. Lažje za tistega, ki preživlja svoje dni ali je preživel vsaj svojo mladost sredi narave. Ubogi mestni ljudje, ki jih dušijo zidovi. Pa si je treba odpirati okna tudi v ta svet. In če ni drugače, si je treba krčiti steze v lepoto narave, da ohranjamo v sebi prvinski čut za lepoto stvarstva, da znamo z njim peti hvalnico svojemu Bogu, da znamo sredi gozdov in livad, ob pljuskanju morja in pod zvezdnim nebom rásti v dobroti srca. Vse je sled božje dobrote in lepote. Zato kristjan objema vse, ima oko odprto za vsako iver božje lepote, ima posluh za glasne in tihe melodije stvarstva.

Ali ni morda nekaj resnice v tem, da zna prav moliti le tisti, ki nosi v sebi ta svet naravne lepote?