Slovo.

Tako je pač naše življenje: srečavanje in poslavljanje. Kjer so prijateljske vezi pognale na globoko, ostanejo tudi po slovesu. Tudi takrat, če se kdo poslovi na pot v večnost. Prav do tja seže prijateljstvo, ker je stkano iz božje ljubezni. Zato nobeno slovo ni konec poti, ampak samo nadaljevanje. Vedno so odprta še vsa pota do novih srečanj. Prav gotovo pa do srečanj na pragu večnosti. Sleherno slovo je torej prežarjeno z upanjem na novo snidenje. Preveč človeškega, premalo krščanskega je v naših poslavljanjih. »Na zemlji se ne vidimo več.« Kaj zato! Imamo pred seboj ce­lo večnost. Smemo dati duška človeškim čustvom. Saj je tudi Kristus pred Lazarjevim grobom zadrhtel. A na dnu srca mora biti mir in pre­danost. Moramo razumeti, da narava zahteva svoje. Celo sveti Avguštin je ob smrti svoje matere Monike tri dni neutolažljivo jokal. A vendar mora naravo preglasiti vera. Čim več smo jih izgubili, čim več jih imamo v večnosti, tem la­žje bo tudi naše slovo. Če nas je res vezala iskrena ljubezen, nas veže neugnano hrepenenje, da se spet srečamo.

Sila vere!