Besede večnega življenja
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« Jn 6,60-69
H komu pojdemo?
Apostol Peter ne vidi izbire, ki jo očitno vidijo mnogi, ki od Jezusa odhajajo nezadovoljni, ker govori, da bo dal svoje meso v hrano. Peter se na glas vpraša: H komu pojdemo, ti imaš besede življenja. Kaj to zanj pomeni?
Peter očitno doživlja, da mu je Jezus spremenil življenje:
- - ribe je še vedno rad lovil, a brez Jezusa mu je nekaj manjkalo,
- - pri Jezusu je iskal pomembnost, prerival se je v prvo vrsto, hotel je biti najboljši, a za tem se je skrivalo še nekaj, na kar je odkrival v Jezusu odgovor,
- - ko je počasi dozorevala njegova pot, je spoznaval novo pot, novo resnico in smisel svojega življenja.
Jezus je postajal njegova pot – sicer se je z njim prepiral, prezahteven je bil, ni šlo po njegovih željah, a iz vrtenja okrog sebe in lastne pomembnosti, ga ta pot odpira za bližnjega, za občestvo, za Boga in za svet.
Jezus je postajal njegov sopotnik, ob katerem je spoznaval resnico življenja – vse bolj jasno mu je postajalo, da človek ne živi od tega kar poje in popije, ampak od ljubezni, ki jo uživa ob Bogu, jo živi v z drugimi in jo njemu vrača.
Jezus je postal njegovo življenje samo – ko se po legendi boji smrti v Rimu in beži iz njega, mu pride naproti Jezus. Peter ga vpraša, kam greš Gospod? Jezus mu odgovori: grem, da še enkrat umrjem zate. Tu Peter končno spozna, da je Gospod njegovo življenje in njegovo vstajenje.
Petru ob današnjem evangeljskem dogodku še zdaleč ni jasno, kaj točno govori, a globoko v sebi čuti, da izgovarja življenjsko resnico. Kam naj gre, če Jezus ni Gospod, če on ni pot, resnica in življenje.
Včeraj smo obhajali praznik Device Marije Kraljice, pa mi prihaja na misel, koliko jasneje je videla Marija ta odgovor, ki ga izraža v svojem hvalospevu Moja duša poveličuje Gospoda:
- - njej je jasno, da je brez Gospoda, le ubogo dekle, brez globljega smisla in cilja – ob njem pa je božji otrok, božja sodelavka in celo kraljica, zato stopa na njegovo pot z veseljem,
- - ona v samem začetku vzame Boga in njegovega sina za sopotnika. Ne protestira, kakor Janez, ampak besede nosi v svojem srcu in jih premišljuje. Zanjo je Bog vsa resnica o življenju.
- - življenje, ki ga živi, čeprav v ponižanju nezakonske matere, v izgnanstvu in v trpljenju ob nasprotovanju in mučenju sina, ima zanjo ves čas poln smisel prav v Bogu.
In kje smo mi?









In kje sem jaz? Daleč od vere, ki sta jo zmogla Marija in Peter - tako bi bilo najlažje zaključiti. A za korake, ki sta jih naredila, si moram in si lahko prizadevam. Od pridige mi ostaja, da je pomembno prizadevanje, da realno vidim sebe in svet. Kdo sem brez Boga? So obljube sveta resnične, me res izpolnijo? To skušat realno videt. Potem bo Jezus vedno bolj edina logična alternativa - "Gospod, h komu naj gremo?" Tudi, če ga ne razumem vedno, ne čutim, se mi zdi prezahteven, mi edini ostane. Odločitev zanj in zvestoba, ki mora biti močnejša od odpora, strahu, lenobe ..., ki se sproti odkriva. Potem bo lahko Jezus postal tudi zame pot, resnica in življenje.