Živite v službi sprave med Bogom in ljudmi

Središče je Bog, ne mi

»Potrebno se je varovati skušnjave samozadostnosti in samovšečnosti: Nismo Božje ljudstvo zaradi naše pobude ali zaslug; ne, resnično smo in bomo vedno sad Gospodovega usmiljenega delovanja. … Nikoli ne pozabimo, Učitelj nam je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). In tako se vse spremeni, nisem jaz tisti, ki sem pred ogledalom in se gledam, nisem jaz tisti, ki sem središče dejavnosti in celo središče molitve. Ne, On je središče. Jaz sem na periferiji. On je središče, On je tisti, ki stori vse in to od nas zahteva sveto pasivnost – tista, ki ni sveta, je lenoba – pred Bogom in predvsem pred Jezusom. Zato je postni čas resnično milost: dovoli nam, da se ponovno postavimo pred Boga in dopustimo, da je On vse. Njegova ljubezen nas ponovno dvigne iz prahu, njegov Duh, ki je ponovno dahnjen v naše nosnice, nam podarja življenje vstalih.

Gospod tudi danes preoblikuje "ne-ljudstvo" v Božje ljudstvo

Spomnim vas na sedemletno pot pastoralnega spreobrnjenja, ki sem jo lani predlagal za rimsko škofijo v pripravi na jubilejno leto 2025. Takrat sem kot paradigmo predlagal Drugo Mojzesovo knjigo. Gospod deluje, tedaj kot tudi danes, in preoblikuje "ne-ljudstvo" v Božje ljudstvo. To je njegova želja in njegov načrt tudi za nas. Gre za potrpežljivo delo sprave, za modro pedagogiko, v kateri Bog grozi in tolaži, pomaga ozavestiti posledice storjenega zla in se odloči, da bo pozabil greh. Povabljeni smo, da se ne bi bali trenutkov duhovne potrtosti, ki jo je doživelo tudi izraelsko ljudstvo, ampak bi to začasno odsotnost Boga živeli kot dar.

Izkušnja greha lahko pomaga k zrelosti

Izrael je po boleči izkušnji, ki ga bo zaznamovala za vedno, bolj zrel: bolj se zaveda, kdo je Bog, ki ga je osvobodil iz Egipta, jasneje se zaveda resničnih nevarnosti na poti (lahko bi rekli, da se bolj boji samega sebe kot pa kač v puščavi!). To je dobro: malo se bati samih sebe, naše vsemogočnosti, naših zvitosti, skrivalnic, dvojnih iger … Izkušnja greha in Božjega odpuščanja je omogočila Izraelu, da je postal malo bolj Ljudstvo, ki pripada Bogu.

Kdaj je potrebno prositi za milost solza

Poznal sem duhovnika – bil je zelo dober, izvrsten, predstojniki so ga pogosto poklicali, da je razreševal raznovrstne težave, vendar pa je bil 'častilec svetega ogledala': zelo je gledal samega sebe. Bog pa mu je nekega dne dal čutiti, da je v življenju sam, da je veliko izgubil. In Gospod mu je dal milost, ki je po mojem mnenju največja milost, ki jo lahko prejmemo: milost joka. Jokal je zaradi časa, ki ga je izgubil, jokal je zato, ker mu 'sveto ogledalo' ni dalo tistega, kar je pričakoval od samega sebe. In začel je od začetka, ponižno. Ko gre Gospod stran, ker ga mi odpodimo, je potrebno prositi za milost solza, jokati zaradi Gospodove odsotnosti.

Greh in 'kozmetika'

Pogosto greha ne skrivamo samo pred Bogom, ampak tudi pred duhovnikom in celo pred samim sabo. Glede tega je 'kozmetika' zelo napredovala: strokovnjaki smo v maskiranju situacij. 'Ja, saj ni tako hudo, saj se razume …' Malo vode, da odstranimo ličila, nam bo vsem dobro delo, da bomo videli, da nismo tako lepi: grdi smo … Vendar pa brez obupa, saj je Bog milostljiv in usmiljen, in je vedno z nami. Njegovo usmiljenje nas spremlja.

Goreča ljubezen Boga do njegovega ljudstva

Povabil bi vas, da v tem postnem času pridigate o goreči in ljubosumni ljubezni, ki jo ima Bog do svojega ljudstva, hkrati pa tudi, da velikodušno pomagate vernikom na poti sprave z Bogom. Bodite odkriti v dialogu s Kristusom in ne bodite upravniki ljudstva, ampak služabniki, ki ne dopuščajo korupcije. Bodite eno z brati, s skupnostjo, pripravljeni se boriti za ljudstvo. Nekateri duhovniki škofom slabo govorijo o svojem ljudstvu, ter o bolečih nadlogah, ki blatijo podobo Cerkve. Greh nas iznakazi, to izkusimo s ponižujočo bolečino, ko mi samo ali kdo izmed naših bratov duhovnikov ali škofov pade v brezno pregrehe, pokvarjenosti ali – še huje – zločina, ki uniči življenje drugih.

Bolečina zlorab

Z vami bi rad podelil bolečino in neznosno muko, ki jo celotnemu telesu Cerkve povzroča val škandalov, s katerimi se polnijo časopisi vsega sveta. Očitno je, da je pravi pomen tega, kar se dogaja, potrebno iskati v duhu zla, v Sovražniku, ki si domišlja, da je gospodar sveta. Vendar pa ne izgubimo poguma! Gospod očiščuje svojo Nevesto, vse nas spreobrača k sebi. Daje nam doživeti preizkušnjo, da bi razumeli, da smo brez njega prah. Rešuje nas hinavščine in 'duhovnosti videza'.

Kesanje je bistveno

Bog daje svojega Duha, da bi ponovno podaril lepoto svoji Nevesti, vendar pa je temeljnega pomena kesanje – le-to je začetek naše svetosti. Ne bojmo se zastaviti svojega življenja v službi sprave med Bogom in ljudmi, kljub temu, da je lahko življenje duhovnika pogosto zaznamovano z nerazumevanjem, trpljenjem in celo s preganjanjem.

Prositi za odpuščanje

Pozivam vas, da prosite Boga in brate odpuščanja za vsak greh, ki je spodkopal cerkveno občestvo in zadušil misijonarski dinamizem. Bodite vi prvi, ki prosite odpuščanja.« (Papež Frančišek na srečanju s klerom rimske škofije v baziliki sv. Janeza v Lateranu, 8.3.2019)

Papež kleru rimske škofije: Živite v službi sprave med Bogom in ljudmi

Papež kolesarjem: Povezati moč duše in odločnost pri doseganju ciljev