Beseda je injekcija življenja

»Mednarodni kongres ob 50-letnici delovanja Katoliške svetopisemske zveze se je odvijal na temo Sveto pismo in življenje. 'Božja beseda je živa' (glej Heb 4,12). 'Ne umre in se ne postara, ostane za vedno' (glej 1 Pt 1,25). 'Mlada ostane ob vsem tistem, kar mineva' (glej Mt 24,35), in tistega, 'ki jo udejanja, varuje pred notranjim staranjem. Živa je in daje življenje'. Sveti Duh rad deluje po Svetem pismu. Beseda namreč na svet prinaša Božji dih in v srcu prebuja Gospodovo toplino. In ravno temu morajo služiti vsi akademski prispevki ter vse knjige, ki se izdajajo. So kakor drva, ki se jih je s težavo nabralo in zložilo in ki so potrebna za ogrevanje. A kakor les ne daje toplota sam od sebe, tako je tudi z najboljšimi študijami. Potreben je ogenj, torej Sveti Duh, da bi Sveto pismo gorelo v srcu in postalo življenje. Sveto pismo ni neka lepa zbirka svetih spisov, namenjena proučevanju, ampak je Beseda življenja, namenjena sejanju, je dar, ob katerem Vstali prosi, naj ga naberemo in razdelimo, da bi v njegovem imenu bilo življenje(glej Jn 20,31).

Injekcija življenja

V Cerkvi je Beseda nenadomestljiva injekcija življenja, za to so homilije temeljne. Pridiganje ni neka retorična vaja niti nek skupek modrih človeških idej, to bi bila samo drva, temveč gre za delitev Duha (glej 1 Kor 2,4), božanske Besede, ki se je dotaknila srca pridigarja, ta pa sporoča tisto toplino, tisto maziljenje. Mnogo besed vsak dan priteka v naša ušesa, nam posreduje informacije in daje številne 'input'; mnoge, morda celo pretirane, in to do točke, da se pogosto preseže naša zmožnost za njihovo sprejemanje. A ne moremo se odpovedati Jezusovi besedi, edini Besedi večnega življenja (glej Jn 6,68), ki jo potrebujemo vsak dan. Lepo bi bilo videti, da bi vzcvetelo novo obdobje, v katerem bi vsi člani Božjega ljudstva čutili večjo ljubezen do Svetega pisma in bi se poglobil njihov odnos do Jezusa kot osebe (glej Verbum Domini, 72). Lepo bi bilo, da bi Božja beseda postala vedno bolj središče vsake cerkvene dejavnosti (glej Evangelii gaudium, 174), utripajoče srce, ki poživlja ude Cerkve. Želja Svetega Duha je, da oblikuje Cerkev v 'formatu' Besede – Cerkev, ki ne govori iz sebe ali o sebi, ampak ima v srcu in na ustnicah Gospoda, ki vsakodnevno zajema iz njegove Besede. Skušnjava je, da bi oznanjali sami sebe in govorili o svojih dinamikah, vendar pa se tako svetu ne posreduje življenja.

Življenje na velikonočni način

Beseda daje življenje vsakemu verniku, s tem ko uči, naj se odpovemo sebi za oznanjevanje Njega. V tem smislu deluje kakor sekajoči meč, ki s tem, ko vstopi v globino, razločuje misli in čustva, prinaša na svetlo resnico, rani, da bi ozdravila (glej Heb 4,12; Job 5,18). Beseda vodi v življenje na velikonočni način: kakor seme, ki s tem, da umre, daje življenje, kakor grozdje, ki s tem, da gre skozi prešo, daje vino, kakor olive, ki dajo olje, potem ko so šle skozi stiskalnico. S povzročanjem radikalnih darov življenja, Beseda poživlja. Ne pušča nas mirnih, ampak nas pretresa. Cerkev, ki živi v poslušanju Besede, ni nikoli plačnik svojih gotovosti. Poslušna je nepredvidljivim novostim Duha. Ne utrudi se oznanjati, ne podleže razočaranju, ne preda se pri pospeševanju občestva na vsaki ravni, kajti Beseda kliče k edinosti in vsakega vabi, naj posluša drugega ter preseže lastne posebnosti.

Živeti za oznanjevanje Besede

Cerkev, ki se hrani z Besedo, živi za oznanjevanje Besede. Ne govori samovšečno, ampak se podaja na ulice sveta. Ne ker bi ji bile všeč ali ker bi bile prijetne, ampak zato, ker so to kraji oznanjevanja. Cerkev, ki je zvesta evangeliju, ne varčuje s sapo pri oznanjevanju 'kerigme' in ne čaka, da bi bila za to cenjena. Božanska Beseda, ki prihaja od Očeta in se razliva na svet, jo potiska na skrajne meje zemlje. Sveto pismo je njeno najboljše cepivo proti zaprtosti in samoohranjanju. Je Božja beseda, ni naša, in nas odvrača od tega, da bi bili v središču, varuje nas pred samozadostnostjo in triumfalizmom, neprestano nas kliče, naj izstopimo iz sebe. Božja beseda ima centrifugalno moč, ne centripetalne: ne upogiba navznoter, ampak potiska navzven, proti tistemu, ki še ni prispel. Ne zagotavlja mlačnih soočenj, saj je ogenj in veter: je Duh, ki prižiga srce in premika obzorja ter jih širi s svojo ustvarjalnostjo.

Biti dobri prinašalci Besede

Sveto pismo in življenje. Prizadevajmo si, da bi se obe besedi med seboj povezali, kajti ene ni brez druge. Apostol Pavel ob koncu pisma Tesaloničanom zapiše: 'Sicer pa, bratje, molíte' (2 Tes 3,1). Kakor on, tudi jaz vas prosim, da molite. A sv. Pavel opredeli namen molitve: da bi se Gospodova beseda širila. Molimo in prizadevajmo si, da Sveto pismo ne bi ostalo v knjižnici med mnogimi knjigami, ki govorijo o njem, ampak bi se širilo po ulicah sveta in bi se poveličevalo, kjer ljudje živijo. Želim vam, da bi bili dobri prinašalci Besede, z istim navdušenjem, o katerem v teh dneh beremo v velikonočnih pripovedih, kjer vsi tečejo: žene, Peter, Janez, dva učenca iz Emavsa … tečejo, da bi srečali in oznanili živo Besedo. To vam želim iz srca, ko se vam zahvaljujem za vse, kar počnete.« (Papež Frančišek Katoliški svetopisemski zvezi ob 50. obletnici ustanovitve, v Vatikanu, 26.4.2019)

Sveti oče Katoliški svetopisemski zvezi: Beseda je injekcija življenja