Bog je potrpežljivo čakal, da mu je sveti Ignacij Lojolski dal prostor v svojem življenju. V današnjem šmarničnem branju pa bomo slišali, da je bil sedaj na vrsti Ignacij, da čaka in se uči potrpežljivosti, ki jo bo potreboval, da bo lahko sam prevzel poslanstvo očeta.
Ignacij je na Božji klic želel odgovoriti odločno in brez pomislekov, zato se je odpravil v Sveto deželo, da bi tam opravljal misijonsko delo med muslimani. Vendar pa je moral zaradi političnih razmer svoje načrte kmalu opustiti in se vrniti v domovino. A še vedno je bil goreč v želji, da pričuje za evangelij in na podlagi svoje duhovne izkušnje pomaga drugim najti pot do Boga ter odgovoriti na Njegovo ljubezen. Začel je zbirati ljudi in jih navduševati za Kristusa. Vendar pa se je kot laik kmalu znašel v velikih težavah, saj je bil s strani inkvizicije osumljen, da širi krivo vero. Grozili so mu celo s smrtjo. Ignacij se kot neustrašen vojak ni bal groženj in smrti, skrbelo ga je, ker mu Bog še vedno ni dal jasnega odgovora, kaj pričakuje od Njega. Božji klic je bil močan in ni se mu mogel upirati. Želel mu je slediti, pa ni vedel, kam ga kliče. Zdelo se mu je, da Bog molči.
V tem času se je povezal s šestimi fanti, ki so si prav tako kot on iz vsega srca želeli služiti Bogu, niso pa še spoznali, kaj Bog od njih pričakuje. 15. avgusta 1534 so skupaj izrekli zaobljubo uboštva in čistosti, tri leta kasneje pa so prejeli tudi mašniško posvečenje. Odslej so se imenovali družba Jezusova. Slutili so, da jih Bog vabi k apostolskemu delu in da pričakuje od njih dejavno ljubezen ter pričevanje. Odločili so se, da bodo skupaj začeli z misijonskim delom v Sveti deželi, zaradi vojne s Turki pa to ni bilo mogoče. Njihovo srce je gorelo za pričevanje, a zdelo se je, da jim Bog vedno znova zapira vrata. Zbegani glede svojega poslanstva so se leta 1538 odpravili k papežu Pavlu III. in ga prosili, naj jih pošlje, kamor se njemu zdi najbolj potrebno. Papež je njihovo ponudbo sprejel in potrdil njihovo družbo, ki naj bi pripomogla k obnovi Cerkve, ki je po odpadu protestantizma utrpela veliko škode. Njeni člani so obljubili popolno pokorščino papežu in generalu reda.
Prvi general reda je postal Ignacij Lojolski. Novost družbe je bila v tem, 33 da so bila pravila skupnosti prožnejša in prilagojena apostolskemu delovanju njenih članov. Red je naglo rasel. Ob koncu Ignacijevega življenja je bilo v njem že okoli 1000 članov in 100 hiš v različnih državah. Ignacij je umrl 31. julija leta 1556 v Rimu. Na dan smrti je prosil papeža, naj mu podeli blagoslov. Papež je menil, da se še ne mudi, zato je Ignacij umrl popolnoma sam, brez papeževega blagoslova in zakramentov za umirajoče.
Družba Jezusova je pri nas začela delovati leta 1597. Jezuiti so v Ljubljani začeli graditi kolegij, ki predstavlja začetek visokošolskega izobraževanja na slovenskem ozemlju. Po ukinitvi reda leta 1773 je bilo premoženje ljubljanskega kolegija dano v oskrbo državnemu verskemu skladu, kolegij pa je pogorel. Po ponovni vzpostavitvi reda so se leta 1870 jezuiti vrnili v Slovenijo kot voditelji ljudskih misijonov. Danes je pri nas šest jezuitskih skupnosti, ki uresničujejo svoje poslanstvo preko različnih dejavnosti: duhovne vaje in duhovno spremljanje, pomoč zakoncem in družinam, skrb za pastoralno vodenje župnij in ljudskih misijonov, delo z mladostniki in študenti, pomoč beguncem in socialno ogroženim, vzgoja in izobraževanje, intelektualno in kulturno delovanje, skrb za slovensko sekcijo radia Vatikan in še kaj.

Očetovska ljubezen je potrpežljiva. Potrpežljivost ni v tem, da se sprijaznimo s trpljenjem ali praznino oz. sprejmemo držo poraženca. Potrpežljivost je krepost tistega, ki je na poti, ki nosi bolečino neizpolnjenosti, išče in ne obupa. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo tudi v tej lastnosti vedno bolj podobni Očetu.

NALOGA: Pogovorite se, kdaj morate biti v življenju potrpežljivi. Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da bi bila naša potrpežljivost podobna Očetovi.