“Vera in resnica
25. Danes je bolj kakor kdajkoli potrebno spominjati na povezavo vere z resnico, prav zaradi krize resnice, v kateri živimo. V sodobni kulturi se pogosto nagibamo k temu, da sprejmemo za resnico samo resnico tehnologije: resnično je tisto, kar more človek zgraditi in meriti s svojo znanostjo; resnično je zato, ker funkcionira in s tem napravlja življenje udobnejše in lažje. Zdi se, da je to danes edina zanesljiva resnica, edina, ki jo moremo deliti z drugimi, edina, o kateri razpravljamo in za katero se moremo skupno zavzemati. Na drugi strani pa so nato resnice posameznika, ki naj bi obstajale v pristnosti do svojih notranjih občutij. Te resnice veljajo samo za posameznika in jih ni mogoče posredovati drugim z zahtevo, naj služijo skupni blaginji. Veliko resnico, resnico, ki razloži celoto osebnega in družbenega življenja, gledajo z nezaupanjem. Ali to ni bila resnica, se sprašujejo, ki so si jo prilaščali veliki totalitarni sistemi prejšnjega stoletja, resnica, ki je vsiljevala svoj svetovni nazor, da bi zatirala dejansko posameznikovo zgodovino? Tako torej ostaja samo relativizem, v katerem vprašanje o univerzalni resnici, ki je v bistvu tudi vprašanje o Bogu, ni več zanimivo. Iz takšnega gledanja logično sledi, da bi radi pretrgali povezavo religije z resnico. Ta povezava naj bi bila korenina fanatizma, ki je nasilen do vseh, ki ne delijo njegovih prepričanj. V tej zvezi moremo govoriti o veliki pozabljivosti v našem današnjem svetu. Vprašanje o resnici je namreč vprašanje spomina, globokega spomina, ker se obrača na nekaj, kar je pred nami. Na ta način nas more povezovati onkraj našega majhnega in omejenega »jaza«. Je vprašanje o izvoru vsega. V luči tega izvora moremo videti cilj in tudi smisel skupne poti.
Spoznanje resnice in ljubezen
26. Ali more krščanska vera v tem položaju služiti skupni blaginji glede pravega razumevanja resnice? Da bi na to odgovorili, je potrebno premisliti o načinu spoznanja, ki je lasten veri. Pri tem nam lahko pomaga beseda svetega Pavla, ko pravi, da »verujemo s srcem«(Rim 10,10). Srce je v Svetem pismu središče človeka, kjer so med seboj prepletene vse njegove razsežnosti: telo in duh, notranjost osebe kakor tudi človekova odprtost do sveta in drugih; razum, volja in čustveno življenje. Srce je sposobno držati skupaj te razsežnosti zato, ker je prostor, kjer se odpiramo resnici in ljubezni in dopuščamo, da se nas dotakneta in v globini spremenita. Vera spremeni celotnega človeka, kolikor se človek odpre ljubezni. V tej prepletenosti vere z ljubeznijo razumemo lik spoznanja, ki je lasten veri, njeno prepričljivost in njeno zmožnost, da osvetli naše korake. Vera spoznava, ker je vezana na ljubezen, ker ljubezen sama prinaša svetlobo. Razumevanje vere se začne tedaj, ko sprejmemo veliko Božjo ljubezen, ki nas notranje preoblikuje in nam podari nove oči, da vidimo stvarnost…” (Iz prve okrožnice papeža Frančiška LUMEN FIDEI – LUČ VERE)
Hvala Slavica za citate iz okrožnice. Mogoče je prav vprašanje resnice ključno vprašanje pravilnega razumevanja trenutnega položaja v naši Cerkvi na Slovenskem. Zdi se, da o resnici sploh ne uspemo govoriti. Še več, o resnici nihče noče govoriti. Govori se o boljših možnostih reševanja nekega problema, ne pa o tem, kaj je res in kaj ne. Malo smo odgovorni, malo pa ne, trdijo eni. Nismo najhujši, smo pa malo krivi. Drugi spet trdijo, da so si prizadevali sankcijo omiliti, a kaj ko na vrhu niso slišali. Kaj je tu sploh vpršanje? Resnica? Ne, o njej nihče ne spregovori. Nihče se ne ustavi ob vprašanju, ali je zvest služabnik bsolutne resnice ali ne. Pa vendar. Jezus sam je Resnica, ki osvobaja. Naj bo ta resnica še tako težka, edina osvobaja. In če se ji izgonemo, gremo mimo Kristusa, gremo mimo Njegove Cerkve. Tako celo v vrhovih pozabljajo, da bi moralo biti v Cerkvi edino merilo za delovanje: RESNICA, ne prilagajanje, ne osebna korist, ne politična modrost ali taktiziranje.
Vsak od nas je poklican v življenju iskati: Veliko resnico, resnico, ki razloži celoto osebnega in družbenega življenja, gledajo z nezaupanjem. S sprenevedanjem je ne bomo našli. Pot do nje je trda, a se izplača. Bog daj, da bi se trudili stopati po njej. In Bog naj varuje papeža, da bo luč, ki osvetljuje Neskončno resnico.