Božje Jagnje

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Jn 1,29-34

Božje Jagnje

Danes sem se ustavil predvsem pri pričevanju Janeza Krstnika, ki pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Izredno močan stavek, ki ga duhovniki ponavljamo pri vsaki sv. maši. Težo tega stavka vidim v dveh pogledih. Prvo je zame vprašanje, kaj razumemo pod znamenjem Božjega Jagnjeta in drugo, kako razumemo odrešenje od greha.

Izraz Božje Jagnje ima svoj izvor že v Stari zavezi. Gre za velikonočno jagnje, ki je bilo zaklano za prvo pashalno večerjo. Pasha pomeni prehod, prehod iz suženjstva v svobodo. S krvjo so Izraelci pomazali podboje vrat in s tem označili, kje naj gre božja morilna šiba mimo. Takole beremo v drugi Mojzesovi knjigi: To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem GOSPOD. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo.

Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot GOSPODOV praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon! 2Mz 12,12-14

Po tisti grozni noči za Egipčane je faraon Izraelcem končno dovolil oditi v puščavo, da bi tam darovali Bogu svoje daritve. To je bil njihov izhod iz Egipta v obljubljeno deželo. Bili so rešeni sužnosti od zunaj, a niso bili rešeni sužnosti od znotraj. Kaj so počeli? Upirali so se  Bogu in Mojzesu, ki jih je vodil v Njegovem imenu:

-          hoteli so imeti lagodno življenje, jezilo jih je potovanje po puščavi,

-          bolj privlačna jim je postala sužnost in so sanjali o polnih loncih v Egiptu,

-          niso zaupali ne Mojzesu, ne Bogu in so si ulili zlato tele ter ga častili.

Božje jagnje je bilo znamenje, da je Bog z njimi. Po njem so bili dejansko rešeni sužnosti, a kljub temu so morali vstopiti v proces osvobajanja od notranjih sužnosti, da ne bi hlapčevali malikom in napačnim narodom. Da bi se zavedali tega procesa, ki se mora v njih dogajati neprestano, jim je Bog naročil vsako leto obhajati veliko noč. Spominjanje naj bi jim pomagalo k neprestanemu osvobajanju, a žal ni bilo tako. Bili so ponosni da so Izraelci, a ostajali so sužnji v marsičem.

In kaj je mislil Janez Krstnik, ko je rekel: Glejte Jagnje Božje? V Jezusu je prepoznal Mesija in s tem ugotovil, da se je božje kraljestvo približalo. Vendar podoba Odrešenika ni bila dosti drugačna od podobe Božjega Jagnjeta, ki jo je ohranjala Izraelska tradicija. Vemo, da je dva svoja učenca iz ječe posla vprašat Jezusa: »Ali si ti tisti, ali naj drugega čakamo?« Kaj je imel v mislih, najbrž lahko sklepamo po dveh učencih na poti v Emavs, ki sta rekla: »Mi pa smo mislili, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.« Očitno je bila tudi za Janeza Krstnika skušnjava, da bi v Jagnjetu videl odkupitev brez nadaljnjega procesa osvobajanja. V njem je bila skušnjava, da bi rekel: Bog je sedaj tu, težave so mimo, lahko grem počivat. A življenje ni takšno! Janez je to dojel, kaj pa mi?

Mar nimamo podobnih skušnjav, da:

-          razumemo zakrament sprave kot čistilni servis, ne kot zakrament neprestanega spreobračanja in rasti,

-          nam je bolj privlačna sužnost grehu, kot svoboda, ki zahteva pogosto tudi hojo po puščavi,

-          kakor Izraelci ne zaupamo ne bližnjemu ne Bogu na poti v svobodo

-          raje ostajamo sužnji starih razvad ali pa

-          se imamo za pomembne, ker poznamo Božje Jagnje, ki nas je izbralo in odrešilo.

Jezus pa hodi med nami. Je z nami na poti. Želi, da hodimo in se ne ustavimo, da težimo za popolno svobodo, ki je le v Njem. Naj se ob duhovnikovi besedi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« obnavlja v nas hrepenenje in prizadevanje, da pridemo v obljubljeno deželo.