Jezus nasiti pet tisoč mož

Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. Mr 6,30-34

Pojdite in se odpočijte

Tale odlomek sem uresničil še preden je prišel na vrsto ;) Od srede do nedelje sem bil na dopustu, ta teden pa sledi nadaljevanje odlomka: da še jesti niso utegnili ;) Tako nisem nič zapisal. No, poleg vsega še nimam ravno kaj dosti v glavi, zato se nisem oglasil. Naj vseeno zapolnim prazno nedeljo na našem forumu in sporočim kratko misel.

Kako naj se odpočije, se verjetno sprašuje vsak zase. Upam, da uspešno. Dobro se je vsekakor vprašati, ali vemo, zakaj smo utrujeni. Naj se to vprašanje ne zdi nesramno. Če vemo, bomo najbrž tudi lažje našli zdravilo. Ko sem razmišljal ob evangeliju me je navdušila misel, ki je mogoče nadaljevanje prejšnje nedelje, vsekakor pa povezana s knjigo, ki sem jo začel brati na dopustu: V gulagu s Kristusom (Walter J. Ciszek, Družina 2014). Tudi knjiga, ki sem jo prebral te dni o Chairi Amarante, me je nagovarjala v isti smeri.

Naj se vrnem k izkušnji duhovnika jezuita v gulagu. V omenjeni knjigi avtor pripoveduje, kako je z navdušenjem odšel v Rusijo, da bi tam oznanjal, pa so ga strpali v samico, ga zasliševali in zasliševali, po petih letih so ga 'izpustili' v delovno taborišče, po petnajstih letih pa je prišel na svobodo. V prvi polovici knjige (dlje še nisem prišel) razmišlja – tako sem sam razumel – veliko o tem, kako grozno utruja človeka neprestano protestiranje nad božjim načrtom. Lahko si predstavljamo, da ni bilo lahko sprejeti 'nore božje logike', ki ga je, z željo po oznanjevanju, 'zapeljala' v nemogoče razmere. Pet let zasliševanja je bilo usmerjenega v dokazovanje, da je vatikanski vohun. Ničesar ni mogel dokazati, ničesar spremeniti. Korak za korakom je spoznaval, da se mora otresti svojih predstav, lastnega napuha in ponosa, da bi vzel božjo voljo zares. In ko jo je vzel vedno bolj zares, sta se v njem naselila mir in moč.

Zame je to dvoje temelj Jezusovega naročila: Pojdite in se odpočijte. Najbolj smo namreč utrujeni od samih sebe, pa če to priznamo ali ne ;) Večina svetnikov je najbrž zmogla neskončno več kot mi prav zaradi čudovite uglašenosti z božjo voljo. Dokler se upiramo božjim načrtom, bomo zelo utrujeni. Ko jo bomo uspeli sprejemati, bosta prevladovala mir in spokojnost, dana nam bo moč, ki premaguje najrazličnejše napore – tudi nemogoče. Podobno, kot smo razmišljali preteklo nedeljo: Bog bo dal, kar potrebujemo – tudi počitek, če bomo delali, kar je njegova volja oz. če bomo njegovo voljo z veseljem sprejeli za svojo.

Bog vam daj prijeten počitek!