Jaz sem kruh življenja

Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Jn 6,41-51

Tokrat sem se odločil z vami deliti del razmišljanj duhovnih vaj, ki sem jih imel kot vsako leto v tem času, ko se odpravimo z vsemi, ki to želijo (od otrok do staršev, sodelavcev in mladih) po naših hribih. Naslov Jaz sem pot, resnica in življenje na nek način odgovarjal tudi evangeljskemu odlomku te nedelje. V tem tednu bom skušal nanizati nekaj misli, da bodo lahko tvorili celoto. Lepo ste povabljeni, da ob tem skupaj razmišljamo, pa tudi da se kaj oglasite.

Jaz sem pot, resnica in življenje

Uvod

Tokratna tema duhovnih vaj ni kot običajno povezana z likom, ki smo ga spoznavali na oratoriju niti z likom, ki nas je spremljal na letošnjem romanju. Naj pojasnim, kako je prišlo do naslova, da bo tema vseeno bolj vaša in manj vrinjena.

Tisti, ki prihajate na Grad, ste verjetno opazili, da so kipi, ki so dajali našemu hribu poseben pečat, začeli propadati in smo jih morali letos drugega za drugim umakniti. Ker smo se na ta znamenja kar navadili, sem začel razmišljati, kaj sedaj. Seveda je bilo prvo vprašanje ali je Mihaela spet pripravljena narediti nove – in to zastonj, kot dosedanje. No, moja sestra Mihaela ni imela nobenih pomislekov. Pojavilo pa se je drugo vprašanje: Ali naj vero, upanje in ljubezen zamenjamo z isto vsebino ali naj iščemo kaj drugega.

Počasi se je rodila misel, da Grada dosedanje tri vsebine nekako ne povzamejo, da je verjetno kaj drugega bližje temu, kar se na Gradu dogaja. Ob vprašanju: Kaj bi to bilo?, mi je prišla na misel Jezusova beseda: Jaz sem pot, resnica in življenje. Na Gradu iščemo pot v življenje in se ves čas ukvarjamo z resnico. Tako je počasi dozorela misel, da vero, upanje in ljubezen zamenjajo trije drugi simboli: pot, resnica in življenje.

Misel je bila tu, a kako jo upodobiti. V razmišljanju, kako strniti vsakega od teh pojmov v eno figuro, je dozorela tudi tema duhovnih vaj. Pomislil sem namreč, da je dobro, da se vsaj vsake toliko vprašamo: Kaj kot kristjani res živimo? Zakaj nečemu pripadamo oz. sledimo? Torej je premislek ob našem naslovu, najprej premislek o veri vsakega od nas, o poti po kateri hodi, o življenju, ki ga išče ter o resnici, za katero stoji. Da je ob treh pojmih kaj razmišljati, se je pokazalo že ob iskanju drž Kristusa, ki bi strnile v eno podobo vsak pojem. Naj bo to tudi za vsakega od nas izziv: Pomisliti najprej, kdo je zate Kristus, kakšna pot, kakšna resnica in kakšno življenje. Hkrati pa želim, da se ustavimo tudi ob tem, kdo je vsak izmed nas, kakšna je tvoja pot, kakšna je tvoja resnica, ki jo živiš in kakšno je tvoje življenje.