Skrb in strah

Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

Budni služabnik

»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« Lk 12,32-48

Pristopil bo in jim stregel

Ob prebiranju evangelija sem se skušal vživeti v odnos med gospodarjem in služabnikom, ki mu gospodar zaupa skrb za posestvo in delavce. Iz Jezusove prilike si lahko predstavljam dva načina odnosa. Prvi, ki si ga Jezus želi je, da je gospodarjev služabnik skrben in si želi izpolniti njegovo voljo oz. njegova naročila, prizadeva si za čuječnost in pozornost do vsega, kar se okrog posestva in hiše dogaja. Kar me preseneča, je gospodarjev odnos do takšnega služabnika. Ko se vrne, pravi Jezus: »Se bo, ko bo videl čuječega služabnika, opasal sam in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. Potem pa še doda: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil.«

Na drugi strani pa je služabnik, ki se ne meni za voljo svojega gospodarja. Ko vidi, da gospodarja ni, pravi Jezus: »Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki,« in doda: »Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen.«

Posebej me preseneča Jezusova podoba gospodarjevega odnosa do skrbnega služabnika. Ta gospodar si želi, da bi služabnik skrbno varoval njegovo premoženje, a ko bo videl njegovo skrb, pravi, da bo sam postregel služabnika in ga postavil čez vse premoženje. Si lahko predstavljamo takšen odnos?! Zdi se, da nam tu običajno nekaj zmanjka. Takšen odnos namreč predpostavlja nekaj čudovito lepega z obeh strani. In tega najbrž skoraj ne poznamo. Zato lahko dvema odnosoma dodam še tretjega. Naročilo za vestno čuječnost nad posestvom, delavci in domačijo najbrž običajno povezujemo z nekim suhoparnim odnosom, polnega oblasti in ukazov, zahtev in prepovedi. Zato smo pogosto podobni starejšemu sinu, ki se v vlogi služabnika ne počuti prav nič domače in toplo. Služabnik v vlogi starejšega sina samo izpolnjuje ukaze in zahteve, a njegovo življenje je zanj prazno. Zato niti ni sposoben dovoliti, da bi mu gospodar postregel, ko se vrne.Ni sposoben videti, da ga je postavil čez vse premoženje, da mu je vse zaupano. Vse je le izpolnjevanje ukazov, pusto, dolgočasno in prazno.

Gospodar pa nas vabi v čisto drugačen odnos. Te dni sem dobil v roke spodbudo, ki jo je nam posvečenim poslala kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Spodbuda nosi naslov Kontempliranje, tj. srečevanje z Jezusom, ki nas išče in ki ga mi skušamo najti in zreti. Zanimivo da je razmišljanje postavljeno ob besedilo Visoke pesmi. In prav ta odnos, v ki govori o čudovitem iskanju in srečevanju med moškim in žensko v Visoki pesmi, nam kongregacija postavlja za vzor odnosa z ljudmi in z Bogom. In zdi se, da nam prav te polnosti odnosa manjka najprej posvečenim, potem pa tudi vernikom.

Gospodar je v zaročniškem odnosu z nami in nas vabi, da smo prav v takšnem odnosu z njim. To ni hladen odnos izpolnjevanja Gospodarjeve volje. To je ljubezenski odnos, poln hrepenenj, iskanj, pričakovanj. Ljubiti, pravi to besedilo, pomeni, da smo vsak dan pripravljeni biti vajenci v iskanju (Kontempliranje, str. 20). Pomeni, da sami sebi niti za hip nismo zadosti, ampak hočemo živeti občestvo, hočemo izstopiti iz sebe. Drugemu dovolimo biti skrivnost, ga ne utesnjujemo, hkrati pa ga želimo najti, mu pripraviti prostor, da se ob nas lahko razcveti njegova svoboda.

Ljubezen med nami in Gospodarjem, naj bi bila ljubezen, ki je podobna tej v Visoki pesmi, je boj in napor, pa tudi smrt. Od nas zahteva, da vzamemo nase temo »noči«. Nevestino spalnico iz prostora počitka in sanj spremni v ječo in kraj more in muke (prim. Vp3,1). V iskanju ljubezni je nevesta izpostavljena nevarnostim noči, použiva jo hrepenenje, da bi ga spet objela in mimoidočim postavlja večno vprašanje: Ali ste videli njega, ki ga ljubi moja duša? (Vp 3,3). Nevesta v iskanju ne more zatisniti oči. Tudi v temni noči ne neha iskati. In ko išče in sama hodi skozi noč, jo stražarji pretepejo, ranijo in ji strgajo ogrinjalo (Vp 5,7).

A to iskanje ni brezglavo. Nevesta, ki išče svojega ženina, si prizadeva za poznavanje lastnih občutij. Preiskuje svoje srce in odkriva, da je bolna od ljubezni (Vp 2,5; 5,8). Iskanje in bližina ljubega jo spreminja. Ob njem postaja druga, vdana, posvečena drugemu, ki daje njenemu življenju smisel. To je stanje tistih, ki resnično ljubijo.

Ogenj ljubezni prestavi zaljubljenca v odnos, ki ju použiva, saj sta ubežala zimi osamljenosti, okušata pomlad občestva, tekmujeta, kdo bo s pesmijo in strastjo bolj slavil lepoto drugega.

V takem, in samo v takem odnosu, je logična drža Gospodarja, ki se opaše in postreže zvestega služabnika. Naj nas to razveseljuje in v nas razvname hrepeneja po živem odnosu z ljudmi okrog nas in z Bogom, ki nas išče, da bi nas postregel.