Jezus je kruh življenja
Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« Jn 6,51-58
Živeti iz evharistije
Današnji odlomek, ki je nadaljevanje evangelija prejšnjih dveh nedelj, je zame zelo zahteven. Skušal sem najti čim večjo 'uporabnost' Jezusove trditve, logičnost, ki lahko prepriča. Dejstvo je, da Jezus govori o evharističnem kruhu, o zadnji večerji, kjer se bo dal v hrano za vse. Pošten kristjan pa si mora priznati, da uživati evharistični kruh, tj. hoditi k obhajilu, ne more zadoščati za večnost. Zakaj torej Jezus stvari postavi na kocko celo tam, kjer ni potrebno? Ali pa ga mogoče razumemo narobe, če ga vzamemo dobesedno. Zdi se, da se je spor z množico v Jezusovem času, zgodil tudi kasneje v zgodovini Cerkve. Množica je začela odhajati, ker ni prenesla Jezusove radikalnosti. To, da daje sebe v hrano, se je zdelo pretiravanje, kaj šele da brez te hrane ni mogoče živeti. Zdi se, da je podoben spor nastal med protestantizmom in katolištvom, ko je šlo za vprašanje, ali je evharistija le spominjanje na zadnjo večerjo ali gre za dejansko spremenjenje pri sveti maši.
Ko sem razmišljal, se mi zdi, da Jezusa dostikrat nihče ne razume prav, ker je na splošno preveč zahteven. Vsi bi najbrž radi lažje odgovore, zato zaidemo v napačne razlage. Kako razumem Jezusovo trditev: Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj?! Le v luči celotnega dogajanja in Jezusovega oznanjevanja. Poglejmo, kaj se je dogajalo.
Ljudje bi radi jedli kruh in bili siti. Za Jezusom so hodili, ker jim je dajal kruha, ki ga sicer niso tako z lahka zaslužili. Jezus jim spregovori o kruhu, ki je več kot mana, ki jim jo je dal Mojzes. Pravi: »Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Ljudje so bili takoj za takšen kruh, a za tem se skriva predvsem želja po udobju in brezskrbnosti. Zaslužiti za osnovno hrano je bilo pravzaprav takrat cilj vsakega dela. Kako lepo, da bi odpadla takšna skrb! Jezus pa obrača pogled. V »ponudbi« kruha, ki je več kot golo preživetje, napoveduje skrivnost svoje smrti in vstajenja. S tem pa ponuja popoln obrat v človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus dajal sebe v hrano drugim. Živeti tako, da bi kakor pšenično zrno »padli v zemljo« in obrodili sad. Hrana pomeni pri Jezusu izziv za darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Opozarja na zgrešeno logiko čisto vsakdanjega odnosa do hrane. Ne živimo zato, da bomo jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenje drugim.
V tej skrivnosti, je logično vse – da Jezus dejansko daje sebe v hrano – kot evharistični kruh. Saj je umrl za nas in želi, da uživamo njega. Kakor tudi to, da se ob tej skrivnostni hrani spreminjamo v kruh za druge. Kar pa pomeni, da Jezus ne govori: Jejte moje meso, to je vaša večnost. Ampak jejte moje meso, da boste zmogli živeti za druge, kakor sem jaz živel za vas. Tako se hrana povezuje s posnemanjem Jezusovega življenja, z zaupanjem, da je le takšno življenje, kot ga živi Jezus resnično polno in vodi v večnost. V tej luči je razumljivo nadaljevanje tega odlomka, kjer Jezus pravi: »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Evharistija pomeni hkrati prihajanje k Jezusu in verovanje vanj. Pomeni na nek način življenje z njim, iz njega in zanj.
Kakor je torej resnično, da brez evharistije ni mogoče živeti, pa je res tudi to, da samo z njo, brez pogleda na Jezusovo življenje in posnemanja, evharistija ni nič. Zato Jezus pravi: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« Evharistija je smiselna, če je povezana z božjo besedo in življenjem iz nje. Če se vrnem k začetni povezavi med razkolom v množici in kasnejšim razkolom med protestanti in katoličani, lahko rečemo, da je resnica v celostnem ovrednotenju tako spremenjenja iz kruha in vina v meso in kri Jezusa Kristusa, kakor ovrednotenje Božje besede, iz katere naj bi živeli vsak dan. Prepričan sem, da nas Jezus vabi prav k temu: da živimo iz uživanja njegovega telesa in njegove Besede. Le tesno prepletanje oboje hrane, nam prinaša večnost. Vzemimo oboje s hvaležnostjo in veseljem kot dar za naše življenje!
"Ljudje so bili takoj za takšen kruh, a za tem se skriva predvsem želja po udobju in brezskrbnosti. ... Jezus pa obrača pogled. V »ponudbi« kruha, ki je več kot golo preživetje, napoveduje skrivnost svoje smrti in vstajenja. S tem pa ponuja popoln obrat v človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus dajal sebe v hrano drugim."
Tako kot so mnogi odšli, ko jim je Jezus spregovoril o tem drugem, globljem pogledu Nanj in na vse, kar nam daje, sem tudi jaz skoraj odšla, ker je bila ta beseda zame pretežka. Lepo je živeti ob nekom, ki se daje za druge. Ko pa to terja od mene, da tudi jaz živim za druge, mi je to zelo težko sprejeti, saj predstavlja velik napor in odpoved prijetnemu udobju.
Počasi, z veliko napora bližnjih in njihove vere vame, počasi spoznavam, da mi to prinaša življenje ("Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi."). Čeprav prihaja skupaj z borbo in bolečino, je lepše in bolj polno od tistega prej. Vidim, da sem tako bolj živa in zadovoljna v sebi. Čutim se bolj povezana z drugimi, čeprav je ta povezanost zelo rahla in krhka ter ne prinaša nekih romantičnih občutkov. Prinaša pa resnico, ki osvobaja.
Gospod, pomagaj mi vedno znova odpovedovati se sebi, moji želji po ugodju in užitku ter se neprenehoma boriti za življenje, ki ga Ti daješ!
"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)