Jezus ozdravi gluhonemega

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Mr 7,31-37

Tole je boj zahvala kot pridiga, pa naj bo vseeno zapisana tule. Ob devetdeseti obletnici življenja smo se zbrali s sorodniki, da se Bogu zahvalimo za maminih 90 let in za vse, kar smo po njej prejeli. 
Po nekem naključju so nas starši naučili, da smo jih vikali in to počnemo še vedno. Jezik je namerno bolj domač, pogovorni, s čemer želim ohraniti besedilo v duhu mojega odnosa do mame. Upam, da ne bo preveč moteče.

Vse prav dela

Slišali smo, kako Jezus ozdravi gluhega in skoraj nemega. In ljudje se ob tem, ko gluhonemi spregovori in to celo kot je prav, čudijo, kako Jezus dela vse prav: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo. Čeprav se zdi na prvi pogled ta trditev, da Jezus dela vse prav, malo čudna, nepotrebna – kaj pa naj bi drugega dal gluhemu kot sluh in nememu govor – pa z leti človek spoznava, da dela vse prav samo Bog.

Spomnimo se srečanja med Jezusom in prešuštnico. Ko so od Jezusa zahtevali, da jo kamna, je rekel, naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vanjo. Tožitelji so začeli odhajati od najstarejših do najmlajših. Prvo, kar bi vam, mama, ob tem jubileju rad rekel je, da sem vesel vašega miru. Zdi se mi, da z leti vse bolj sprejemate dejstvo, da nikoli ne bo vse prav. Kajti vse prav dela le Bog. To je lepa spodbuda tudi za mlajše: truditi se, da bi delali prav, hkrati pa sprejemati svojo grešnost in nepopolnost.

Potem me je misel ob evangeliju vodila k razmisleku, česa smo se učili kot otroci od vas, da ne bi bili gluhonemi. Hvaležen sem vam za skrbno poslušanje. Vedno smo vedeli, da nas že po korakih iz šole prepoznate in veste v kakšnem stanju prihajamo. Vaša pozornost in sočutje sta nas učili skrbnega poslušanja. Koliko je vsak od nas to vajo nadaljeval je druga stvar, a mislim, da smo vam vsi hvaležni za lep zgled in šolo poslušanja. Našo hvaležnost do vas želimo pokazati s tem, da bomo pozorni do svojih bližnjih.

Nemi v evangeliju tudi spregovori.  Ko ste nas opazila v takem ali drugačnem stanju, ste želela tudi slišati, kaj je. Spregovorila ste o tem in nas spodbudila, da iskreno povemo, kaj se nam je dogajalo. Tako ste nas iz gluhonemega stanja, zaprtega v svoj svet, bezala v svet besede, pogovora in bližine. To ni bil svet hrupa, ampak svet osebnih doživetij, ki smo ga tako lahko spoznavali in delili. Hvala tudi za to in si želim, da bi v hvaležnosti nadaljevali to šolo besede skupaj.

Poleg teh misli ob evangeliju, pa bi se vam rad ob tej priložnosti spet zahvalil za nekatere življenjske modrosti, ki smo jih od vas sprejemali kot otroci, sedaj kot odrasli pa jih lahko preverjamo in ugotavljamo, kako resnične so. Ko sem iz fascikla potegnil pridigo ob vaši 80 letnici, sem videl, da je ob tem, za kar sem se vam zahvalil pred desetimi leti, danes samo še večja hvaležnost in globlje spoznanje, da so modrosti prave. Zato se bom še enkrat ustavil ob izrečenem pred desetimi leti.

Bog že ve ste pogosto rekla.To je bila zame kot otroka težka misel. Kako to, da Bog ve, kaj je dobro, če pa ne poskrbi, da bi bilo vse prav – tj. po moje, sem si mislil. Danes lahko spoznavam, da je celo moje novomašno geslo: Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo, zraslo na tej trdni in trdi besedi: Bog že ve. Hvala za vaše brezmejno zaupanje v Boga. Vedno ste nas spodbujala, da mu zaupamo in vedno ste hotela verjeti, da ima Bog prav. Tudi ko se stvari ne iztečejo po naših načrtih, zaupati, da vse vodi Bog. To je zame neprecenljiv dar. Dar vere in zaupanje, da je Bog vedno dober Oče, tudi ko se zdi popolnoma drugače. Iz tega in iz vaše zaupne molitve raste tudi vajin mir z atom. Če ni zaupanja, ni miru. Hvala obema za ta dar vere in trdno zaupanje. Obema želim, da bi pri tem vztrajala še naprej s tako vnemo kot doslej. To potrebujemo vsi, ta mir iščejo tudi vaši vnuki.

Drugo, kar sem lahko opazoval vse otroštvo, je bila vaša drža, da je za sveto mašo in molitev vedno čas. Žal se nas to ni prav dobro prijelo, zdi pa se mi, da vajina molitev in vajin zgled vztrajno mehča našo lenobo. Premalo si vzamemo čas za molitev in zakramente, vendar če se ustavimo, vemo, da je to zlata resnica. Če je čas za Boga, je prostor za človeka, ko zmanjka Bog, ni nič na pravem mestu. Vztrajajta v molitvi, četudi ni sadov, ki bi si jih želela. Bog naredi tisto, česar človek ne more. Tako naredita največ za nas in verjemita, da se nas bo enkrat le prijelo!

Ob vsem tem, bi se vam rad zahvalil tudi za zgled nenavezanosti na materialne dobrine. Kar imate, vztrajno dajete. Denar je bil v vajinih rokah vedno le sredstvo za človeka nikoli cilj. Čeprav nikoli nista razpolagala z velikim premoženjem, lahko verjamem, da bi ne bila navezana tudi če bi imela ogromno bogastvo. Hvala za ta dar darovanja. Kar imata, razumeta kot dar in ga rada podarjata naprej. Naj se nas tudi to drži in naj s tem kažemo hvaležnost za vaš zgled.

In še eno bi rad dodal: trpljenje. Ko sam pogosto doživljam nemoč, da bi ljudem pomagal, si večkrat rečem: Ostajata mi molitev in trpljenje. In vesel sem, da vaju lahko opazujem tudi v tem. Da znata bolečino sprejemat in darovat Bogu. Nikoli ne bo vse prav in to nas pogosto boli. Lepo je videti zgled človeka, ki bolečino sprejema in daruje. Hvala!

Naj torej sklenem razmišljanje s hvaležnostjo in prošnjo, kar obema, saj sta po tolikih letih že res trdno eno:

-          ohranjajta svoj mir v sprejemanju svoje nemoči, grešnosti in nepopolnosti, kajti vse prav dela samo Bog.

-          vztrajajta še naprej v obujanju gluhonemih. Bodita nam še naprej zgled, ko se vztrajno učita poslušati in prav govoriti. S tem zgledom in besedo pa nas še naprej prebujajta v svet človeške in božje besede.

-          s sprejemanjem življenja v lepih in težkih trenutkih nas utrjujta v veri, da Bog že ve, zakaj je tako dobro. V tem zaupanju naj raste vajin mir, ob vajinem zgledu pa naša vera.

-          vztrajno molita in hodita k sveti maši in zakramentom. Verjemita, da se bo ob vajinem zgledu počasi le stopila naša lenoba in ogrelo naše srce za molitev in zakramente.

-          obogatela ne bosta več, tega se ne bojimo. Hvala pa vama, da vse, kar imata, podarjata. Verjemita, da je tudi to nalezljivo.

-          mnogo prekritega trpljenja sta že darovala Bogu za nas. Vztrajajta v sprejemanju bolečine in trpljenja, ki najbolj pomaga Bogu pri odreševanju naših nemočnih duš.

Draga mama, ob 90 letnici življenja, še enkrat hvala za vse. Naj vam Bog ohranja zdravje, vero in veselje, da bi se še dolgo lahko veselili ob vas in se z vami bližali Bogu.