Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje
Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.
Kdo je največji
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Mr 9,30-37
Kdo je največji?
Hočeš nočeš še vedno uprizarjamo prizore, ki jih lahko beremo in premišljujemo v evangeliju. Učenci se pogovarjajo, kdo je največji med njimi in v nebeškem kraljestvu. Tudi če ne govorimo, kdo je največji in prvi, pa vendar pogosto ocenjujemo ljudi, jih presojamo, razvrščamo in s tem postavljamo sebe čim višje ali pa se zdimo nemogoči in slabi, ter lezemo v temo. Vse to je pravzaprav logično. Če nam ni vseeno, kakšni smo, se s tem ukvarjamo in ob tem presojamo tudi druge. Kljub temu, da se zdi logično, pa Jezus prinaša drugačno logiko, ki je kristjani verjetno ne dojamemo najbolje. Pomislimo danes, kaj želi doseči Jezus s svojim nastopom, svojo držo, s svojim naukom?
Jezus je hodil po vaseh, zbiral okrog sebe ljudi in posebno pozornost nameni najbolj revnim, zapostavljenim, grešnim, bolnim itd. Kaj hoče doseči s tem? Ali so res reveži boljši od bogatih? Zapostavljeni in brezposelni boljši od vodilnih in zaposlenih? Ali so boljši bolni kot zdravi, tisti, ki ne počnejo hujših neumnosti od tistih, ki javno grešijo? Da se ne zaletimo v odgovor, raje recimo: revščina ni tisto, kar je samo na sebi dobro, bolezen tudi ne, brezposelnost tudi ne, grešnost tudi ne. Zakaj so potem ljudje v takšnem stanju pri Jezusu deležni večje pozornosti? Delček odgovora pokaže Jezus s tem, ko vzame k sebi otroka in ob njem govori o božjem kraljestvu in svojem Očetu. S tem hoče povedati, da smo v luči nebeškega Očeta vsi njegovi otroci. Da prihaja v imenu svojega Očeta. Kot skrben Oče se razgleduje po okolici in išče izgubljene otroke, tiste, ki so izgubili svoj dom, zavetje, zavest, da so Njegovi otroci. Te spravlja nazaj v gnezdo, kot pravi: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Mt 23,37
Pravzaprav Jezus s tem, ko zbira okrog sebe grešne in zavržene, ne govori, da so ti sami po sebi boljši, ampak da so prav tako njegovi otroci. Mogoče kristjani pogosto razumemo evangelij narobe in potem brezglavo strežemo revežem, ali pa se s tem sploh ne ukvarjamo in to Jezusov, čeprav temeljno držo preskočimo in rečemo, da je odnos do ubogih le ena od drž, češ da je mnogo pomembnejših. A v zvestobi evangeliju ne moremo mimo tega, da je Jezusova prva naloga zbrati okrog sebe uboge in izgubljene božje otroke. To pa govori o preseganju vprašanja: Kdo je največji. Kakor se Bog Oče nikomur ne odpove, nikogar ne zavrže, tako ne sme nihče od nas nikogar zavreči. Zato Jezus ob otroku poudari: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal Mr 9,37.« Že same besede povedo, v čem je bistvo Jezusovega pristopa: sprejeti!
Biti deležen božjega kraljestva pomeni, posnemati Jezusa v tem, kako sprejema zapostavljene, s tem sprejeti božjo logiko, logiko nebeškega Očeta, ki vsakega sprejme kot svojega otroka. Največji bo torej tisti, ki bo kakor skrben oče, pozoren do vsakega, da bi se ne izgubil iz družine, da bi ne zapravil življenja zunaj domačega doma.
Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel. Odrešenje je pravzaprav obnovitev zavesti, da smo vsi otroci istega očeta, da je Bog naš ljubeči Oče, med seboj pa smo bratje in sestre. To ni le pobožna misel, ampak zaveza za vernika, da v bližnjem vedno in povsod vidi brata ali sestro.
Kdo je zato deležen največ kritike: farizeji in pismouki, ki so se imeli za boljše in so s tem odrivali slabše od sebe proč in jim niso pustili vstopiti v božje kraljestvo, v božjo ljubezen. Zato Jezus njim nameni tele besede: Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti (Mt 23,13).
Ko Jezus odgovarja na tekmovalnost med učenci torej ne poveličuje ne revščine, ne grešnosti, ampak poudarja, da smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Največ, kar lahko torej naredimo je, da sprejemamo v ljubezni. V tej luči je mogoče lažje razumeti, zakaj naj bi služili in ne gospodovali.
Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel.
Zgornja misel me nagovarja v luči naših mnogi vzgojnih vprašanj.
Zdi se mi, da se v naših pogovorih o vzgoji večkrat zapletamo v ukrepe, kazni, prepovedi, ki bi otroke ustavile pri »lumparijah«. Vemo, da otrok nočemo vzgojiti v reveže, včasih se celo bojimo, da bodo zapravili življenje z lahkotnim življenjem. Ob tem nočemo, da bi bili farizejsko popolni in nedostopni za sočloveka. Mislim, da se prevečkrat pozabimo vprašati, kam bi sploh želeli otroke pripeljati, v koga bi jih sploh želeli vzgojiti. Sama najdem odgovor v zgornji vrstici … želim, da bo otrok tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel. Potem ne bo največji v položaju, kar bi ga pustilo praznega, ampak v ljubezni.
In nenazadnje … tudi med sabo s večkrat srečujemo z isto dilemo. Včasih bi kar bili reveži, drugič nas je groza, da smo farizeji. Enkrat se dajemo v nič, drugič se napihujemo … vrtimo se v krogu, kaj smo, kaj nismo. Mislim, da pozabimo, da imamo ob sebi brata/sestro, za katerega moramo poskrbeti in da nas bo le ta ljubezen osrečila in nam dala pravo mesto.
Gospod, prosim te, da bi imeli pred očmi, da smo vsi tvoji otroci, med seboj bratje in sestre. Da se nas vseh veseliš in želiš, da smo skupaj.