Prilika o vdovi in sodniku

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

Imaš vero, jo posreduješ naprej?

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Tako lahko to misel dodamo evangelijem zadnjih nedelj, ki nas kar vsi zapovrstjo sprašuje o veri in k njej spodbujajo. Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila. Razmišljali smo, da za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka. Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri. Pred tem odlomkom pa smo poslušali prošnjo učencev, naj jim pomnoži vero. Jezus jih opozarja, da vera ni čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega gospodarja.Živeti vero, pomeni spoznavati božjo voljo in jo izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.

Ko je Jezus videl šibkost učencev jih je, kot smo danes slišali spodbudil, da morajo vztrajno moliti in se ne naveličati. Le če bodo vztrajali v molitvi, bodo lahko živeli iz te vere. Tudi o molitvi smo obe nedelji razmišljali, kot o nujnosti, da bi vero mogli živeti. Spomnimo se, zakaj vse potrebujemo molitev. Najprej smo rekli, naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči.

Mesec oktober in božja beseda nas vabita k dvojemu: k vztrajni molitvi rožnega venca in k obujanju misijonske zavesti v nas. Danes je misijonska nedelja, mesec oktober pa je papež Frančišek letos razglasil za izredni misijonski mesec. Gotovo je misijonsko zavest mogoče živeti na neprisiljen način le, če se veselimo svoje vere in smo zanjo Bogu hvaležni. Mislim, da se začne s preprostim vprašanjem, kaj mi je kot verniku podarjeno in za kaj sem Bogu hvaležen. Ali pa obrnemo vprašanje drugače: Zakaj naša vera ne prepriča mladih?

Kaj imamo kot verniki, za kaj smo hvaležni? Ali se kaj spremeni v meni, v tebi, ko rečeva: Bog je, verujem? Mislim, da to na splošno prikliče v spomin le nekatere norme in omejitve, pravila, ki se jih moramo držati ipd. O veri smo razmišljali drugače. Vera je neprestan odnos z Bogom ob katerem spoznavam, kaj in kako naj živim. O pravilih so razmišljali farizeji in pismouki, ob Bogu so življenje iskali predvsem ubogi. Ali iščeš življenje ob Bogu? Naj z vami delim, kaj meni pomeni vera in zakaj z veseljem govorim o njej in iz nje.

V veri spoznavam, da je življenje božji dar in Bog mi ga osmišlja. Na misel mi prihajajo besede apostola Petra, ki jasno izrazi svojo vero v Jezusa: H komu naj gremo, besede večnega življenja imaš in mi vemo, da si Božji sin! Ne predstavljam si življenja brez Boga. Življenje bi bilo prazno, tako pa mi vera daje veselje, da v svet, v katerem bivam, nisem vržen, ampak me skrbno vodi Bog.

Iz tega izhaja zame jasna misel: Lepo je živeti z Bogom in odkrivati njegovo voljo. Vem, da ima zame načrt in želim ga izpolniti. Pogosto se moje misli ne ujemajo z njegovimi, vendar sem vesel, da lahko odkrivam, kakšen načrt ima zame in ga z njegovo pomočjo živim. Verujem in vem, da je ta načrt izredno bogastvo. Bog je ustvarjalen. Ne potrebujem ga dopolnjevati, zadosti je, da odkrivam njegovo voljo in v njem je vse najboljše o mojem življenju že dovršeno. Živeti z njim je lepo!

Bog pa ni le tisti, ki vse vodi, ni le tisti, ki ima zame načrt. Po Jezusu Kristusu je ga prepoznavam kot dobrega Očeta, v Jezusu kot brata, ki zame daje življenje. Ta ljubezen je najprej topla bližina, ki omili vsako trdoto, ki bi jo sicer nujno doživljal ob Božjih mislih in njegovi volji, ki so drugačne od moje. Bog je dober Oče in ljubeč brat. Je moje zavetje in moje upanje. Pri vsej svoji majhnosti in grešnosti lahko upam, da me bo sprejel v svoj dom, ko se moje življenje na zemlji konča. Tako je Bog tudi moje upanje in moj cilj.

Še marsikaj je zame vera, vsekakor veliko bogastvo. Ko gledam ljudi okrog sebe, vidim hudo trpljenje prav zaradi nevere. Brez vere človek nima opore. Brez Božje besede nima jasne smeri. Brez božje ljubezni je vse trdo in življenje je eno samo sprenevedanje ali pa brezciljen boj. Ljudem želim z besed in zgledom prinesti Božjo besedo kot dar, kot smer, kot življenje. Bog je ljubezen in z njim je mogoče živeti v veselju tudi danes.

Kako razumem misijonsko nalogo Cerkve? Čisto preprosto. Če je vera za naju dar in veselje, jo zelo spontano posredujeva drugim – brez vsiljevanja in brez strahu. Kristjan, ki si prizadeva za vero, ki vztrajno moli, da bi veroval, je že pričevalec vere. Naj torej naša misijonska drža raste iz globoke vere, ki se krepi v vztrajni molitvi.