Jezus in Zahej

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Lk 19,1-10

Zahej želi videti Jezusa

Moj pogled se je ustavil pri trditvi, da je Zahej želel videti Jezusa. Tudi jaz bi rad videl Jezusa. Ali ga vidim ali hodim mimo njega? Sprašujem se, kaj je potrebno, da bi Jezusa lahko videli?

Pa se vrnimo nazaj k Zaheju. Za tisti čas želja videti Jezusa ni bila nenavadna. Množice so hitele k Jezusu, da bi ga videle. Ljudje so se ga hoteli dotakniti, z njim spregovoriti, se srečati. Še Herod je hotel videti Jezusa in je upal, da bo pred njim naredil kako znamenje. Jezusa so videli tudi farizeji, pismouki, Juda Iškarijot je bil celo njegov učenec. Vsi ti so ga videli, vendar ga niso srečali in življenje se jim ni spremenilo. Kaj je potrebno, da bi Jezusa resnično videli in ga v globini srečali, da bi se nas dotaknil?

Ves dogodek razkriva ozadje Zahejeve želje. Ko se Jezus odloči, da bo obedoval pri njem, Zahej pove, kakšen je njegov namen: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.«Zaheja očitno žene želja, da bi svoje življenje spremenil. Hotel je zaživeti drugače. Naveličan je življenja zase, rad bi zaživel za druge. Torej ga žene k Jezusu želja, da bi življenje spremenil, in v sebi že sluti, kje je sprememba. V tem, da bo zaživel za druge.

Tu stopi pred moje oči odlomek, v katerem je prav tako beseda videti. Odlomek o sodbi pravi takole: Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ (Mt 25,44). Videti Jezusa je mogoče le, če vidimo lačnega, žejnega, tujca, nagega, bolnega, v ječi, skratka človeka, ki potrebuje našo pomoč. Hoteti videti drugega, mu pomagati, je prvo, kar nam omogoča pravo srečanje z Jezusom, ki nas tudi spreminja.

Zahejeva pot do Jezusa pa govori še o dveh stvareh, ki sta najbrž pogoj, za srečanje z Jezusom, pogoj, da bi ga resnično videl. Prvo, je Zahejeva svoboda, v priznavanju svojega stanja, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Cestninar se ne meni za množico. Spoznava, da je premajhen, da bi lahko videl čez množico, zato svobodno teče naprej, spleza na smokvo in čaka, da bo videl Jezusa. Ni ga sram svoje postave, ni ga sram svojih hrepenenj. Svoboden je v tem, kar je. Svoboden je tudi v odnosu do svojega premoženja. Pravzaprav je že spoznal, da mu premoženje prav nič ne pomeni. Polovico je pripravljen dati ubogim. Ni ga sram priznati svoj greh. Če se bo kdo pritožil, bo vse četverno povrnil. Svoboden človek, lahko sreča Odrešenika.

Drugo, kar razveseljuje človeka ob pogledu na Zaheja je njegova otroška iskrenost glede sebe in drugih. Je neposreden, svoje stanje ubesedi brez olepševanja. Jezus ceni iskrenost in da vedeti tudi tistim, ki se zgražajo nad njim, da je Božje kraljestvo za takšne, ki Boga iskreno iščejo.

Dragi bratje in sestre, če hočemo videti Jezusa, moramo videti najprej bližnjega v njegovih potrebah. Dokler je naše vodilo ugodje, mir, početi kar nam paše, nas nič ne bo pripeljalo k Jezusu. Naj molimo ali dajemo, če to delamo iz želje po ugodju in za ljubi mir, Jezusa ne bomo srečali. Jezusa je mogoče videti le, če stopimo iz sebe, začnemo iskreno skrbeti za druge, začnemo ljubiti. To nas bo pripeljalo do svobode. Ni namreč mogoče delati dobro, če se oziramo na to, kaj bodo rekli drugi. Zavzetost za druge, nas bo pripeljala tudi do iskrenosti. Ni mogoče pomagati človeku, če nismo sposobni iskrene besede, saj podpiramo le zlaganost.

Prepričan sem, da je v nas želja po tem, da bi srečali Boga, ga resnično videli. Bog nas čaka skrit v tistih, ki potrebujejo našo pomoč. Tam ga bomo srečali, se osvobajali lastne pomembnosti in ugodja. Prav ti nas bodo učili tudi iskrenosti. Naj nam Bog pomaga, da bi ga bili sposobni srečati.