Sodba ob koncu časov
»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹
Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« Mt 25,31-46
Gospod, kdaj smo te videli lačnega … ?
Današnji evangelij je eden tistih, ki nas vse vsaj malo strese. Najbrž nihče od nas ne čuti prave gotovosti, da ne bo pristal na levici. Ta neprijeten občutek pa ni cilj Jezusove prilike o sodbi. Verjamem, da nam Bog želi sporočiti vedno in povsod, da verjame v nas in da ve, da smo dobri. A kako naj se umirimo ob današnjem evangeliju, pa ne le ob današnjem? Že vrsto nedelj poslušamo, kako eden ali drugi zasluži le večno temo in pogubljenje. Pred štirinajstimi dnevi smo slišali, da so pred vrati ostale nespametne device, ki so pozabile s seboj prinesti olje. Še bolj grob je bil gospodar s tistim služabnikom, ki v strahu ni tvegal trgovati s talentom. Gospodar ga je dal vreče v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. In tudi danes smo slišali, da so tisti, ki ga niso videli v stiski, deležni večne kazni. Še nekaj nedelj nazaj, pa smo poslušali, kako je gospodar vrgel v temo človeka, ki ga je našel v svatovski dvorani brez obleke.
Res je, da lahko vse te odlomke beremo v luči, ki nam je bila najbrž tudi največkrat predstavljena: Če ne boš priden, ne prideš v nebesa! Pazi, kaj delaš! V tem pogledu se osredotočimo na kazen in na izpolnjevanje pravil. Ali je to resnično evangeljsko? Ali nam evangeliji govorijo v tej luči? Poglejmo samo današnjega. Tako tisti, ki so delali dobro kot tisti, ki se za to niso menili, pravijo: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, žejnega itd.? Kako naj bi bili sojeni po izpolnjevanju pravil, če sploh niso slišali zanje oz. jih niso razumeli? Da ni v središču izpolnjevanje pravil nam govori tudi prilika o pametnih in nespametnih devicah. Tako prve kot druge so zaspale, le da so ene vzele posodice z oljem, druge pa ne. V čem je bistvena razlika med enimi in drugimi? V čem je razlika med tistim, ki je prejel pet talentov in onim, ki je prejel enega; tistim s svatovskim oblačilom in onim brez; med pametnimi in nespametnimi devicami ter med ljudmi, ki se znajdemo ob sodbi eni na levi, drugi na desni?
Jezus pred nas postavlja pogled na življenje, ki je drugačen od farizejskega. Ne gre za vprašanje koliko stvari smo naredili prav ali narobe, ampak v prvi vrsti, kako smo gledali na gospodarja, ki je Bog; na življenje in talente v njem; ter na bližnjega.
- Mož na svatbi, ki je bil brez svatovske obleke, je preziral pravila svatbe, s tem pa vse okrog sebe in obleke ni hotel sprejeti, ko je vstopal na svatbo.
- Mož z enim talentom, je le tega zakopal, ker je videl v gospodarju strogega in krivičnega človeka, ki pobira, kar ni njegovega.
- Nespametne device so mislile samo nase in jih je prav malo brigalo, ali bodo ženina pričakale s svetilkami ali ne, pomembno jim je bilo, da so povabljene in v napuhu so mislile samo nase.
- Ljudje, so se znašli ob sodbi na levi zato, ker so živeli le zase. Niso pomislili na ljudi v stisko okrog sebe, pomembno jim je bilo le, da v življenju pridejo čim lažje in čim boljše skozi.
Bog ne bo stopil pred nas z željo, da nas kaznuje. Bog je dober oče, ki nas skozi življenje vabi v veselje življenja:
- Vabi nas, da razumemo življenje kot gostijo. Seveda obstajajo pravila gostije, a če le spoštujemo gospodarja in bližnjega, nam bo dano svatovsko oblačilo.
- Vabi nas, da trgujemo s talenti in življenje naredimo lepo. Seveda je trgovanje naporno, a če zaupamo, da imamo ravno prav in da je Bog dober bo šlo. Da le trgujemo, pa nas bo Gospodar vesel.
- Vabi nas, da se veselimo ženina, ki bo prišel, pri tem pa ne mislimo le nase. Ni problem, če tudi podremamo in zaspimo. Naj bo veselje vedno tudi za druge – luč naj sveti tudi bližnjim, le sebi.
- Vabi nas, da smo pozorni na lačne in žejne okrog nas.
Bog je dober in nam želi dobro. Kot mlajšega sina tudi nas vabi, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v očetovem domu, v služenje njemu in bratom. Ne nalaga nam torej kopico pravil, zapovedi in prepovedi, ampak nas vabi v veselje življenja. Veselje, ki je v pogledu na dobrega Očeta, na življenje, na sebe in na brate/sestre okrog nas. Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!









Ja, ko bi le zmogli to verjeti ... se odločili, vsak trenutek znova, da zaupamo, da nas Bog ljubi in da je dober.
Me je danes pri maši v Tržiču, ko je župnik med pridigo govoril o Jezusu Kralju. Mi kraljem pripisujemo oblast, slavo, sijaj ... a pri Jezusu je namesto sijaja, kri in pljunki, namesto oblasti je pribiti na križ, namesto slave je slečen, zaničevan, tepen, bičan ...
In vse to iz ljubezni do nas. Do mene. Do tebe. Da bi mi živeli ...
A meni to kar ne uspeva ... še ko mislim, da zdaj pa je to to ... ven butne vse mogoče in nemogoče in se pokaže, da je pod lepo zunanjostjo, ki sem jo skušala kazati in ustvarjati, en kup gnoja, ki ga nočem videti ... in predelati v gnojilo, ki bo dalo rast dobremu.
Gospod, prosim te, pomagaj mi .... da se Ti prepustim ... da se odločim in sprejmem življenje, v kakršnega me vabiš.