Ja, ko bi le zmogli to verjeti ... se odločili, vsak trenutek znova, da zaupamo, da nas Bog ljubi in da je dober.
Me je danes pri maši v Tržiču, ko je župnik med pridigo govoril o Jezusu Kralju. Mi kraljem pripisujemo oblast, slavo, sijaj ... a pri Jezusu je namesto sijaja, kri in pljunki, namesto oblasti je pribiti na križ, namesto slave je slečen, zaničevan, tepen, bičan ...

In vse to iz ljubezni do nas. Do mene. Do tebe. Da bi mi živeli ...

A meni to kar ne uspeva ... še ko mislim, da zdaj pa je to to ... ven butne vse mogoče in nemogoče in se pokaže, da je pod lepo zunanjostjo, ki sem jo skušala kazati in ustvarjati, en kup gnoja, ki ga nočem videti ... in predelati v gnojilo, ki bo dalo rast dobremu.

Gospod, prosim te, pomagaj mi .... da se Ti prepustim ... da se odločim in sprejmem življenje, v kakršnega me vabiš.

Zase lahko rečem, da sem dolga leta živela v paranoji, da me po smrti čaka večno pogubljenje, zaradi stvari, ki sem jih storila. Edina tolažba in upanje v najstniških letih ni bil usmiljen Oče, ampak zavest, da sem še mlada in imam še dovolj časa- če učakam starost- da se z dobrimi deli odkupim Najvišjemu, da mi morda le prizanese s peklom;) Ne bi rekla, da so me doma kdaj s peklom strašili, a o Bogu, kot usmiljenem Očetu tudi nisem slišala kaj dosti. In kako naj v taki zemlji vzklije veselje do življenja, želja po tveganju in iskanju poti, ki pelje v polnejše življenje, če pa nad menoj stalno bdi opomin: "Pazi kaj delaš, da ne zgrešiš! Bodi pridna in si nabiraj dobra dela, da se odrešiš!"?!

Hvala tebi Peter, da nas vztrajno učiš drugačnega pogleda na Boga in življenje. Letos lahko "apokaliptične" evangelije lažje poslušam v duhu povabila, kako naj bolj polno živim, da bom bolj vesela in ne zgolj kot grožnje, ki me popolnoma paralizira in oropa vsakršne volje, da bi si upala tvegati iskati in tudi zgrešiti na poti.

Dolgo že razmišljam zakaj je v mojem življenju in življenju kristjanov nasploh tako malo veselja. Kako naj prepričamo, če smo bolj zamorjeni, kot kaj drugega?! Zase spoznavam, da je v meni največ veselja, ko sem živa, ko si upam stopiti iz ustaljenih okvirjev in slediti navdihom Svetega Duha. To je sicer naporno, saj začetnemu navdušenju sledi streznitev, a le če premagam začetni napor in odpor ter od ideje stopim na pot uresničevanja, lahko gradim nebeško kraljestvo, ki osrečuje mene in bližnjega. Obenem se mi zdi pomebno zahvaljevanje za vse, kar se mi dogaja. To mi ni najbolj domače, saj čutim, da bi se -če že- zahvaljevala le za lepe trenutke. Pa se skušam v zadnjem času zahvaljevati za vse, kar sem in kar imam. To najbrž počasi napolnjuje našo praznino, katero bi sicer radi zapolnili z vsemi mogočimi nadomestki, ker je težko zdržati v njej. Ko pa zahvaljevanje postane del mene, je veselje najbrž logična posledica spreobrnjenega pogleda na Boga, na sebe in bližnjega.

Mene ta odlomek nagovarja predvsem v smislu,kaj vidimo in kaj potem storimo oz. ali stvari sploh opazimo in jih izvedemo ali se skrijemo. Ko sem živel še v Cerknem se mi je nekaj krat pripetilo, da sem na vrhu stopnic zagledal osebo z birglami, ki je potrebovala pomoč, da se je povzpela po stopnicah navzgor. Tukaj bi lahko rekli potrebovala sem vašo pomoč in ste mi pomagali. Pospremil sem jo po tistih nekaj stopnicah navzdol. Včasih to lažje naredimo, včasih je to težje. Zamislimo si, da se znajdemo pred eno prometno nesrečo ali pa nekje v hribih nekdo rabi našo pomoč. Jaz mislim, vsaj sam čutim, da dobim energijo, da priskočim na pomoč. Je pa malo bolj zakomplicirano, če se v takih dogodkih ne znajdemo. Bog je vedno z nami in naredi, da je prav. Vedno in v vseh situacijah moramo zaupati. Poskušajmo opaziti drugega in mu pomagati.

Ostajajo mi tele Petrove misli: Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!

Ko slišim besedo sodnik najprej pomislim na funkcijo, ki jo imajo na sodišču kot takem. Ko je nekdo obsojen, drugi pa ne, se sprašujem zakaj je temu tako? Ali je osvobojeni imel več denarja in si zagotovil boljšega odvetnika, je imel osebne in politične veze z vplivom na senat? Kaj pa obsojeni? Je odvetnika premalo plačal, so bili dokazi pomanjkljivi? Ni bil v pravi stranki? Je bil navaden zemljan?

Sodnika v današnjega evangelija, pa vidim čisto drugače. To je zame  ljubezniv Oče, ki je pošten, pristen, prisrčen, to je odrešenik in ne sodnik.

Pred takega sodnika me ni strah stopiti. Verjamem in zaupam, da bo njegova sodba odrešilna.

Za pogum vsem nam pa še tale pesem, ki jo večkrat pojemo pri sveti maši:

NEBEŠKI JERUZALEM

V nebesih dom pripravljen je za nas

S svetimi v ljubezni Jagnjeta.

V svetlobi božji bo žarel obraz,

Nebeški Jeruzalem.

Svetilnik Jagnje tukaj nam bo

In sonce skrilo bo svoj žar pred njim

Za vedno noč premagana bo,

Božji sijaj nas bo razsvetljeval.

Prebival tu bo bog med ljudmi,

Obrisal solze z njihovih oči.

Ne bo več žalosti, bolečin,

Saj stari svet za vselej bo minil.

Čas odrešenja pred nami je,

Premoč in zmaga našega Boga.

Zato v nebesih dvignite se,

Na veke Jezus je zakraljeval.

»Da ni v središču izpolnjevanje pravil nam govori tudi prilika o pametnih in nespametnih devicah. Tako prve kot druge so zaspale, le da so ene vzele posodice z oljem, druge pa ne. V čem je bistvena razlika med enimi in drugimi? V čem je razlika med tistim, ki je prejel pet talentov in onim, ki je prejel enega; tistim s svatovskim oblačilom in onim brez; med pametnimi in nespametnimi devicami ter med ljudmi, ki se znajdemo ob sodbi eni na levi, drugi na desni?«

Bistvena razlika je verjetno v mojem odnosu do daru življenja, ki sem ga prejela in v odnosu do Darovalca, ki mi ga je podaril: Ali se doživljam kot popek sveta, čudo stvarjenja, okrog katerega se morajo vsi vrteti; ali pa se doživljam poklicano v življenje iz neskončne ljubezni Očeta, ki mi podarja tudi brate in sestre, da se lahko Njegov dar ljubezni pretaka naprej. Ljubezen nikoli ne more ostati zaprta sama vase – to ne bi bila več ljubezen, ampak njeno nasprotje – sebičnost in egoizem. In prav to dvoje si stoji nasproti ob sodbi – preprosto ni združljivo. Ali me ljubezen vedno bolj vodi v darovanje in trošenje za druge, vse do smrti, kot seme, ki umre, da rodi novo življenje; ali pa vse svoje stisnem v pest, da mi ne bi česa manjkalo in bo tam skupaj z menoj strohnelo, pa ne za novo življenje, ampak za dokončen razpad – razpad odnosov, razpad mene kot osebnosti in tako razpade tudi vse, kar si nagrabim na kup.

Jezus, vodi naše življenje tako, da nas boš ob sodbi prepoznal kot svoje!

Mene je ob evangeliju nagovorila Gospodova dobrota. Dotaknile so se me župnikove besede, ko je govoril, da Jezus ob sodbi samo potrdi, kar smo sami celo življenje izbirali. Ne sili, ni krivičen. Da te h kozlom, če ne želiš živeti v ljubezni in h ovcam, če želiš v njej rasti. Še prej te pa celo življenje vabi, da stopi za njim.
Pri tem mi je zanimiva tudi izbira besed - kozli in ovce. Ovce me tako asocirajo na skupnost in vidim, da je življenje predvsem v povezanosti z drugimi, a hkrati se mi zdi to najtežje. Ne vem, zakaj me to tako matra - ob tem imam največje notranje in zunanje boje -, jasno mi je pa, da to očitno tudi hudiča najbolj matra. 

Pred kratkim sem ob umivanju zob mojega 4-letnika pomislila na ta evangelij:) Namreč velikokrat me živcira, da medtem, ko mu ščetkam zobe ne stoji pri miru in stalno nekam leze, se premika... Skratka, ne stoji tako, kot bi si želela. In mene seveda to živcira in postanem nestrpna, prime me celo, da bi mu nekako "vrnila" za njegovo početje. Ko končava se večkrat pogledam v ogledalo in opazim, da imam med obrvmi nagubano kožo, ker sem očitno ves čas umivanja napeta in jih stiskam skupaj. V enem trenutku sem pomislila kako bi zgledalo, če bi na sinovem mestu bil Jezus sam. Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. V tisti živčnosti, ko ni stal tako kot sem si zamislila, priznam, da mi je bilo skoraj vseeno, če bi bil na njegovem mestu Jezus. Zgrozila sem se ob tej misli, koliko mi dejansko pomeni Bog, kako nepotrpežljiva sem z bližnjimi, ker v nekem tenutku gledam samo nase in se zavrtim v svojih čustvih. Tako, da se zadnje čase poskušam ob tem bolj umirjati in biti potrpežljiva, saj tudi sama ne bi želela, da bi kdo tako ravnal z mano.

Bog je dober in nam želi dobro. Kot mlajšega sina tudi nas vabi, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v očetovem domu, v služenje njemu in bratom.