»Varovati upanje, ki ne razočara
Kako pomembno je ohranjati upanje. Na poseben način moramo skrbeti za to, da ostanemo v veselju in si ne pustimo vzeti upanja. Varovati upanje v temnih in težkih trenutkih pa ni vedno lahko. Pogostokrat nam kdo hoče ukrasti upanje, ko pravi, naj ne gledamo naprej, naj zdaj vzamemo, kar hočemo, bodimo zdaj srečni, ali pa, naj ne hodimo več naprej, ker smo utrujeni. Oseba hodi po poti življenja in naleti na lep hotel ter ostane v njem vse življenje, ne gre več naprej. Te osebe ostanejo na pol poti. Ko vam pravim, da si ne pustite ukrasti upanja, vam pravim, ne ostanite na pol poti. Pogosto namreč naletimo na mlade osebe s srcem, ki je bolj pripravljeno za pogreb kot za praznovanje. In to je skušnjava, ki govori, naj ne zaupamo. A upanje je lepo, kajti nikoli ne razočara, kot pravi sv. Pavel. Staviti moraš na velike ideale in iti naprej. In vedno imeti željo. Mladostnik, ki nima želja, nikoli ne razširi svojega srca. Želja je namreč tista, ki razširi srce; želeti si iti naprej. Danes družba potrebuje osebe z velikim srcem. Ko hodiš po tej poti z upanjem, ki nikoli ne razočara, in z željo, širiš svoje srce.

Bdeti nad svojim srcem. Morda trka Gospod
Ko sem kot 17-letni fant šel k spovedi, sem začutil, da me Gospod kliče v duhovništvo. Ko čutiš nekaj novega, kar prej še ni bilo … ko se te dotakne Gospod: poslušaj ga! Kajti to je Gospod, ki kliče. Gospod kliče preko okoliščin, z dogodki, zgodbami in trka na vrata. Bodite pozorni, ko trkajo na vrata vašega srca. Moje srce je cesta, po kateri gre vse. Naučil sem se razumeti in prepoznati, kaj prihaja v moje srce, in to je prvi korak. In nato nekdo ugotovi, da morda gre mimo Gospod in trka na njegova vrata.«

Da bi našel Božjo voljo, moraš izstopiti iz sebe in hoditi po poti življenja
Mladi so papeža Frančiška vprašali, kako lahko odkrijejo Božjo voljo v svojem življenju. »Pot v življenju se najde tako, da se hodi. Če sediš doma, ne boš nikoli našel poti. Moraš izstopiti iz sebe in začeti hoditi. In Gospod ti bo na poti povedal, kje te hoče imeti. On ti bo povedal. A zaprt v svojo hišo, svoj egoizem in udobnost, ne boš nikoli našel svojega poklica. Če hočeš najti Božjo voljo, hodi skozi življenje. Res je, da je veliko nevarnosti in se pogosto lahko zmotimo. A še slabše je, da ostanemo zaprti. Oseba, ki je zaprta vase, skupnost, ki je zaprta vase, zaradi zaprtosti zboli. Res je, da se na cesti velikokrat zgodi nesreča. Raje imam Cerkev, ki se je tisočkrat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti.«

Pustimo, da Gospod ozdravi naše rane
In kako naj mladostnik odpre svoje srce ter se pusti ljubiti Bogu in drugim, če je njegovo srce zaprto zaradi ran? »Ne bojte se poimenovati svojih ran. To pa je mogoče s pogovorom z osebo, ki ti lahko pomaga. Dati ime lastnim ranam in modricam. Reči: 'To se dobil od tistega udarca, to od tistega …' Srce, duša vse zabeleži in da bi se izognila drugemu udarcu, se zapre. Rane se pozdravijo tako, da se jih postavi na svetlo, in za to jim je treba dati imena ter se pustiti ljubiti. To je prava pot. Na ta način lahko ljubim in poiščem nekoga drugega, ki je še bolj ranjen od mene. Vsi mi imamo rane, vsi. Pustiti moramo, da jih ozdravijo življenje, Gospod, bratje in sestre, skupnost. To odpira srce in ni nas več strah iti naprej. Všeč mi je podoba Cerkve kot poljske bolnišnice, kjer je veliko ranjenih in kjer se ozdravljajo rane.

Ne bojte se!
Ne bojte se in pojdite naprej! Res je, da tisti, ki hodi, se tudi umaže, na tak ali drugačen način, materialno ali duhovno. Kdor je vedno čist, pomeni, da ne hodi. Ne bojte se, Gospod nas vse očiščuje!« (Papež Frančišek mladim župnije Jezusovega Srca, 19.1.2014)

Papež Frančišek mladim župnije Jezusovega srca:Ohranjajte upanje! Ne ostanite na pol poti!