Ker se g. Sodja ozira na post in velikonočni čas, ki se datumsko spreminjata, (današnja nedelja je bila takrat tik pred pepelnico), bom upošteval njegov ritem in preskočil naslednje datume, ki že govorijo o postu, ki ga tokrat še ni. Vzel bom običajne dneve med letom in potem nadaljeval s postnim časom, ko se nam ta približa. Verjamem, da nas bo tako bolj nagovoril.

Otopelost srca.

Če nisem več zmožen navdušenja, če me ne zanima življenje, delo, skrb Cerkve, če grem hladnokrvno mimo trpečega brata, če sem kakor brez posluha za bližnjega, – ali sem še kristjan?

In koliko je na svetu učenih, genialnih ljudi, a so brez posluha.

»Množica se mi smili.« Ta Kristusova beseda je postala last velikih preroditeljev.

Dokler se ne zgane srce, ni mogoče pričakovati, da bi človek bil zmožen storiti kaj resnično dobrega.

Odpreti moram okna in vrata v svet, da ne ostanem vase zaljubljen »vaščan«, da ne bom ljubosumno gradil samo svojega sveta, iskal samo svoje udobnosti.

Ta točka mora biti moje vsakodnevno spraševanje vesti.

Kajti človek lahko otrdi.

Največji siromak je tisti, ki na kupih zlata sedi – nesrečen. Pa so kupi zlata lahko slavohlepje, častiželjnost, oblastnost, napuh učenosti. Pri vsem tem bogastvu je srce bedno, ker je otopelo.

Če ni drugače, pretresi me, Gospod, z bridkostjo, z udarcem, samo ne dopústi, da bi mi srce otopelo!