Tudi znotraj Cerkve so viharji.

Mnogi obupani kličejo: Gospod, reši nas, utapljamo se!

Kakor nas kdaj pa kdaj plaši vse, kar se dogaja po koncilu, moramo zaupati, da je ves ta »katoliški direndaj« prehod. Vse to bo prešlo.

Vse, kar je bilo na koncilu položenega kot božje delo, pa bo ostalo in obrodilo »sad v potrpljenju«.

Ostalo bo zdravo jedro, ki propasti ne more. Saj Kristus živi v Cerkvi in tudi danes deluje Sveti Duh.

Časnikarji grabijo za skrajnostmi. Pa bodo izginila mnoga imena, prešle bodo skrajnosti. Prihodnost morda najbolj ustvarjajo skromne, čiste duše, največkrat svetu neznane, ki ljubijo Cerkev, z njo trpe, molijo in delajo.

Poveličani Kristus ostane z nami.

Z njim in njegovo Cerkvijo ostanem tudi jaz.

Paziti moram, da si ne umažem rok z grehi proti ljubezni, kar je kaj lahko storiti z govorjeno in pisano besedo.

Kljub vsemu moram biti optimist!