Užaljena veličina.

Neredek pojav med dobrimi dušami. Tudi za samostanskimi zidovi.

Krasen delavec, še boljši družabnik, poosebljena dobrota. Vse odlike. Lepega dne pa se je nekaj zgodilo. Dogodek je prerastel njegovo zmogljivost. In sledi umik v užaljenost. Včasih v zagrenjenost.

Kdaj pa kdaj so to komični prizori. A človeka vendarle prav zares prizadenejo. Morda samo za trenutek, morda za več dni, morda za leta. Odvisno je od zrelosti človeka, od tega, ali je njegova krepostnost res pristna.

Pobožnost, ki je stkana iz omlednih vzdihov, sentimentalnih čustev, navdušenih načrtov, malo vzdrži.

Tako dogodki razgalijo stvarnost.

Tudi to je šola. Če se nenadno ujamem v taki užaljenosti, preveliki prizadetosti, potem je trenutek, ko moram poseči globlje. Kje je vzrok?

Duhovna rast krščanskega človeka ni delo dneva in so potrebna razočaranja nad samim seboj. Čeprav tudi razočaranja razodevajo, da imam previsoko mnenje o sebi. Torej še nisem prišel do jedra ponižnosti.

Bog, daj mi ravnodušnost: naj ljudje govoré, kar hočejo, delajo proti meni, kar hočejo. Nikdar pa ne dopústi, da bi bil ravnodušen v enem vprašanju: Ali zares iščem in izpolnjujem tvojo voljo.