Najlepše minute so minute po obhajilu.

Kakšna škoda, če za »skledo leče« prodajamo ta privilegij: biti tesno s Kristusom. Eno samo obhajilo je silnejši dogodek kot vsi blesteči dnevi mojega življenja. Srečanje z njim, kateremu smem reči: Ti! In če sem še tako razrvan in utrujen in brez besed, čudovite minute so: pri njem sem. Molčim. On me pozna in ve, kako je z menoj. Dovolj je, da je ob meni in jaz ob njem. Pa četudi on molči. Moj najboljši prijatelj je. Sveti molk božje bližine. Tu tiči skrivnost miru in uspehov toliko velikih ljudi – pa naj bodo proglašeni za svetnike ali ne. Tega osebnega odnosa ne bom našel, dokler mi je obhajilo navada, dolžnost ali potreba. Prijateljstvo ne pozna dolžnosti, obveznosti, nuje. Prijateljstvo je darovanje.

Čudovite minute po obhajilu: on se daruje meni, jaz se darujem njemu. V ta svet ne more poseči nobena človeška roka. Najbolj intimen svet ljubezni je.