Danes je gotovo: Evangelij je treba dokazati z življenjem.

Zato se sprašujem: Hočem biti koristolovski kristjan v svilenih rokavicah, ali pa sredi zmed in prevratov garač in ustvarjalec novih časov? Prekrižanih rok in s pobožnimi vzdihi ne bomo vrgli sveta s tečajev. Ostalo bo tisto, kar bo pristno. Živimo v svetu zlaganosti. In če je zlagano tudi moje krščanstvo, samo večam zlo na svetu. Znova učlovečen evangelij. To je tudi moja življenjska naloga. Avtentičnost, pristnost, to je tisto, kar ustvarja boljšo prihodnost. Svet tega pričakuje, ker le to prepriča. Kaj koristi vse drugo – če pa ostanem »brneč bron, zveneče cimbale«. In to morda celo takrat ali še posebej takrat, ko se borim za svoj krščanski prav. Moje osebno vprašanje vesti: Sem pristen v molitvi, zakramentalnem življenju, ljubezni?

Še bolj živo: Koliko ljudi, s katerimi se srečavam v življenju, je našlo ali srečuje v meni Kristusa?