Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo.«

Ne bi verjel, da je kaj takega rekel Kristus. Pa je vendarle sv. Matej zapisal te besede v zbirki Jezusovih naukov pod poglavjem »Govor na gori«. Morda tega ne doživi vsak, gotovo pa prenekateri. Najplemenitejše čustvo, najbolj idealno hotenje, najbolj pristen dokaz ljubezni, ki je morda stal veliko odpovedi; pa so ljudje, ki na vse to pljunejo. Navadno ne boli, če so to ljudje brez vere, celo sovražno razpoloženi do vernih ljudi. Zaboli pa, kadar to store »zavedni« katoličani. In žal se to dogaja. Morda so to bolni ljudje, morda nosijo v sebi kompleks krivde, pa nikdar očiščene, morda ... Če je tako, nas ne sme presenečati. Svoji bolestni notranjosti najdejo razbremenitev v tem, da poteptajo odločitve in delo najbolj idealnih ljudi. Zato je prav, da božje lepote ne izpostavljam takim ljudem, da je ne umažejo. To bi se zares reklo: metati bisere pred svinje, kakor trdo zvené te besede.

Braniti se pred takimi ljudmi, je brez pomena. Velik pomen pa ima: odpuščati in zanje moliti.