Sv. Karel Boromejski
Bil je iz bogate rodovine, ki je imela zveze na vse strani, dejansko po vsej Evropi. Od očeta določen za duhovniško pot, a k sreči sam z resničnim poklicem, je v sebi združeval nenavadno inteligenco, dobrosrčnost, uravnovešenost in administrativno sposobnost. Že enaindvajsetletnega ga je njegov stric papež Pij IV. poklical v Rim. Takoj je postal državni tajnik in kardinal. Vržen je bil v vse zapleteno delo Cerkve. Šele potem je bil posvečen v duhovnika in škofa in postal dejansko milanski škof – imenovan je bil že prej – a s sedežem v Rimu. V Milanu se je naselil šele po smrti Pija IV. S tridentinskim koncilom se je začela nova doba v Cerkvi. Karel Boromejski pa je bil tisti, ki ga je prevedel v življenje. Za sto zvezkov zbranih pisem dokazuje, kakšno gigantsko delo je opravljal. Prišla je kuga. Vse je bežalo. Z reveži je ostal škof Karel, zato kar imenujejo »Karlovo kugo«. Organiziral je pomoč, prodal vse, sam osebno stregel kužnim bolnikom, in revežem tudi potem ko je ta nesreča bila mimo, ostal oče. Osebno človek molitve, posta, dela. Lahko bi rekli, da je redko kdo bil tako božji garač kot ravno sv. Karel Boromejski. Ostal bo za vsa stoletja vzor dušnega pastirja. Izčrpan v božji službi je umrl v šestinštiridesetem letu starosti.
Da človek veliko stori, ni treba, da dolgo živi. A delu mora biti predan z dušo in telesom.