Pozdravljeni!

Vsem se opravičujem za kar nekaj mojih zadnjih zamud s pridigami. V duhu evangelija lahko rečem, da je zunanje le majhen problem, težava je vedno v srcu: red, disciplina, prioritete ... torej lenoba. Se opravičujem!

Sicer pa naj ob rob političnega dogajanja v duhu evangelija z vami podelim nekaj misli:

Če bi bili v politiki bolj osredotočeni na srce in manj na vprašanje, na kateri strani ga kdo nosi, bi najbrž veliko bolje vedeli, kaj bi radi. Tudi izvoljeni bi bili bolj odgovrni do dejanj, tako pa se večina ozira le še na to, kaj bodo rekli drugi.

Glede politične opredelitve in vprašanj vere, morale itd. pa mislim, da je mahanje z eno ali drugo opredelitvijo otročje. Moje stališče v Društvu prostovoljcev VZD, ki je demokratična združba, ki sprejema vsakega, je naslednja: Ko vodim delavnice prostovoljcev, običajno pojasnim, da sem duhovnik in je zame Kristus odgovor za življenje, vendar s tem ne želim nikogar 'posiljevati'. Vedno se opravičim, kadar utemejujem stališča do nekega problema s svojo vero in pojasnim, da je to moj pogled, znotraj mojega prepričanja. Rad slišim drugega, kako odgovarja na življenjska vprašanja brez Boga in mu nočem vsiljevati svojega prepričanja. Podobno razumem tudi vodstvene funkcije v državi.

Pri predstavitvah kandidatov, pa se zdi, da je ključno, kdo je za in kdo je proti: splavu, homoseksualnosti itd. Tako igranje s sicer pomembnimi stališči razumem kot popolnoma nečloveška. Kot da pomeni, če se s splavom iz svojega prepričanja ne morem strinjati, moram prezirati tiste, ki ga naredijo. Politično delovanje v pravem pomenu besede je zame: neprestano iskanje dialoga z vsakim; prizadevanje, da resnične vrednote - braniti življenje, ljubezen, spoštovanje itd. postavjamo v središče, in se znotraj tega ves čas prizadevamo za dobro. Politično mahanje z nekimi opredelitvami ne koristi nikomur. Nazadnje se bo prav tisti, ki najbolj kriči, kaj bo branil, najhitreje 'podela v hlače'.

Vsekakor vidim v Jezusovi drži odgovor za naše politično stanje. Grajal je hinavščino, sicer pa je razumel tako gobavce, prostitutke, cestninarje kot stotnika itd. Z večnim pogubljenjem je žugal le tistim - v lastni 'judovski stranki', ki so se imeli za popolne, nikoli pa prostitutkam ali rimskim vojakom. Pa mu zato nihče ne more očitati nenačelnosti in oportunizma.

Tudi sam se večkrat sprašujem čemu damo večji pomen, zunanjosti ali notranjosti. Če si zamislimo, da zunanjost prvo opazimo in se nam takoj utrne slika pred očmi, pa prevečkrat do notranjosti sploh ne pridemo, ker se z zunanjosti zadovoljimo. Notranjost je vedno bolj pomembna, kjer je izvor srce, ki nam daje življenje.  Če sam primerjam, kot strojnik obisk enega kupca v proizvodnji, ki si jo samo ogleda. Primerja dve proizvodnji, ena je na prvi pogled zelo lepo urejena z novimi stroji, druga pa je na videz malo manj urejena, ker so tam postavljeni bolj stari stroji. Zakaj to primerjam. Ni nujno, da proizvodnja z novimi stroji, da vedno kakovostne produkte, če so pa naprimer stroji v notranjosti zanemarjeni, očistimo jih samo zunaj, da na prvi pogled lepo zgledajo. Pri straih strojih pa so produkti bolj kakovostni, ker se moramo potruditi, da jih očistimo tudi v notranjosti, ker ni preveč zaščit, kjer se lahko umazanija skriva. To me hitro popelje tudi v realnost naših življenj, ker se prehitro zadovoljimo z zunanjim videzem, kaj pa je v notranjosti pa pozabimo.

V naše, življenju je bistveno, da najprej poskrbimo za srce - notranjost in potem bomo imeli tudi urejeno zunanjost. Se večkrat spomnim na življenje za štirimi vogali. Naprimer porihtana hiša popolno opremljena, odnosi v tej hiši so katastrofalni, ali pa ena hiša v bolj starem stanju in je precej ljubezni znotraj teh sten in tudi tukaj vidim precej več življenja, kot pa v neki popolno opremljeni hiši, kjer ni odnosov. Tukaj mi tudi vedno pride na pamet, da najprej moramo vlagati v odnose potem pa lahko ustvarjamo tudi materialno potrebne zadeve.

Vesela sem te pridige in hvaležna zanjo, ker mi je odprla en zame povsem nov vidik razumevanja Jezusovega odgovora: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« Do zdaj sem imela ob tem vedno v mislih pravično plačevanje davkov in vseh drugih dajatev državi, nisem pa pomislila, da se Jezusovo naročilo razteza na vsako zunanjo ureditev. Ne samo, da sem dolžna konkretni skupnosti, v kateri živim, dajati to, kar od mene upravičeno pričakuje; dolžna sem, toliko kot je pravično, poskrbeti tudi za svojo urejenost – od urejenosti urnikov obveznosti in odgovorne uporabe časa, do urejenosti prostorov, v katerih živim (pisarna, spalnica, kopalnica), pa vse do osebne higiene in garderobe. Ni tako redko – tudi v naših vrstah – da katera hodi okrog vsa »spedenana« in odišavljena, ko stopiš v njeno soba pa zgleda kot da bi jo ravno zapustil tornado…

»Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje cesarjevo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev, bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je cesarjevo in za zunanje je potrebno poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira.«

In iz srca, ki je zares darovano Bogu, se rodi darovanje v najrazličnejših oblikah. Dajati iz ljubezni, pa naj bo malo ali veliko. Če bomo skrbeli za srce, bo tudi darovanje obilno, če pa bomo na srce pozabili, se bo prej ali slej poznalo tudi pri darovanju.

Ko sem v nedeljo prebrala tale odlomek, sem se spraševala, kaj mi Jezus želi sporočiti z besedami: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«? V dani situaciji sem razumela, da ko Bog terja svoje, ko želi, da mu dam, kar bi raje imela zase, pomeni izročiti Bogu del svojega življenja, načrtov, sanj...saj je v bistvu vse, kar mi je dal, Njegovo. In kaj razumem, kot to, da dam cesarju, kar je cesarjevega? Da se smem in moram v vsaki situaciji odgovono obnašati do vseh dobrin, ki mi jih je dal v upravljanje Bog. Skušati z znanjem in vsem, kar mi je na voljo skrbeti za zaupane darove, a vedno imeti v zavesti, da je Bog nad cesarjem. Da moram na koncu življenje vedno znova polagati v Njegove roke ob tem, ko poskrbim za vse zemeljsko, ki pritiče cesarju.;)

Vedno znova ugotavljam, kako podobna sem farizejem: želja po lepi zunanjosti, pravilih, moraliziranju, zunanji popolnosti. Po drugi strani pa strah si priznati, kaj je resnično v srcu. Gospod, prosim za pogum, da bi sebi in drugim odkrito priznavala, kaj sem in tako živela bolj svobodno in povezano z bližnjimi.

 Mene vedno zdrznejo ti evangeliji o farizejih in vedno se nelagodno počutim, ko jih poslušam, berem. En velik farizej sem tudi sama. Veliko bolj mi je pomemba zunanjost, kako me vidijo drugi in kako pred drugimi izpadem, kot pa srce in kaj je v mojem srceu. Vse to skrivam še pred seboj, ker me je groza, kaj vse je tam...in kako malo je ljubezni.

Ob vsem tem sem žalostna, hkrati pa čutim v sebi hrepenenje, da bi spreobrnila svoje srce, da bi v vsem kar delam zmogla več ljubezni in skrbi za drugega, več iskrenosti in več prizadevanja za to, kar je resnično dobro in s tem bila bolj svobodna in bolj odgovorna. 

Vidik, ki ga je odkrila s. Slavica, je tudi zame zanimiv. Avto operem ponavadi zunaj na hitro, ker itak nimam cajta, da bi ga tudi znotraj. Politike ponavadi izbiram, na podlagi politične pripadnosti in obljub, da se bodo za nekaj zavzeli in konec. Kljub vsemu, kar se učimo o odnosih, še prevečkrat zatajim jezo in se nasmehnem, tako za izgled... Ni čudno, da so farizeji tolikokrat omenjeni v sv. pismu.

Pozaljam na srce in kako pomembno je da ga imam pri Gospodu. 

"Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega". Cesarjeva lastnina nam je vsem znana in tudi vidna, torej davki in vse zunanje, kot ste tudi drugi omenili. Ob tem odlomku pa sem se vprašal, kaj je torej tisto Božje, kar smo dolžni dajati Bogu. Če pogledamo na začetek evangelija: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot". Po tem sodeč je torej resnica tisto, za kar se moram truditi, da bi Bogu dajal to, kar od mene pričakuje. 

Ni težava v tem, kar je na zunaj, težava je na tem, kar kaže zunanjost. Zato jim pravi: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.

Tudi moja notranjost je takšna kot od pismoukov. Na zunaj še kar lepo zgleda, znotraj pa je vse umazano. Slej ali prej pa ta umazanija pride ven na plano. In kaj storim? Namesto da bi začela čim hitreje čistit noter v srcu, priznavat grehe, si slepim oči in se samo trmam, češ kakšno krivico mi delajo bližnji, ko kažejo na tisto, kar ne štima noter v meni. 

Gospod, prosim Te, da bi Tebi in bližnjim priznavala svojo revščino in kaj vse se v resnici skriva v mojem srcu.

 Včasih, večkrat, se mi zdi, da mi zmanjkuje tako pri zunanjem kot notranjem. Si sicer želim, da bi stvari speljala, da bi ustregla ... bolj zato, da bi bi izpadla lepa kot kaj drugega ... kar se pozna takoj, ko mi rata (pre)naporno...
In se ne ustavim ob tem, kar pa nosim v srcu ... ob vsem rušilnem, grdem, smrdečem ... v njem. In se mi ruši oboje ... pa kot kaže še vedno premalo, da bi me pretreslo do te mere, da bi začela stvari spreminjat.

Mi je pa zanimiv in od mojih predstav čisto drugačen ta vidik, kaj je ljubezen do sebe. Da ko odkrivamo, ljubimo Boga, da tudi sebe...

Se mi zdi, da je ta logika svetlobna leta stran od moje ... Gospod, prosim pomagaj mi jo dojet. In prosim, res prosim, pomigaj se mi odločiti zanjo, premagovati lenobo, greh ... da bi ji sledila.