Mene je v tem evangeliju nagovorilo, da želi Jezus biti moj prijatelj. Hoče mi biti blizu. Ni nad mano, ampak ob meni. To mi gre res težko v glavo. Pa tudi to me nagovarja, da ga ima rad tisti, ki dela, to, kar on naroča. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala, da sem ti v redu, da sem lahko tvoja prijateljica in da bi rada živela in delala za druge ter tako izpolnjevala to, kar ti naročaš!

"Tako lahko razumemo, da je zanj zelo pomembno, da ustvari tako tesen, intimen prijateljski odnos, v katerem deli vsa svoja spoznanja in svoje življenje. Ljubiti, pomeni zanj, deliti sebe in svoje življenje."


Ta stavek me nagovori, ker imam zelo zblojene predstave o tem, kaj naj bi bil odnos, sploh pa intimen odnos. Deliti sebe me je groza, kadar so moje misli grde in bi priznanje resnice bolelo. Tako raje ostajam na varni razdalji, tako z bližnjimi kot z Jezusom.

Gospod, prosim Te, daj mi vztrajnost in pogum, da bom lahko delila sebe, premagovala svoj greh in iskala iskreno bližino!

"Ostanite v moji ljubezni."

Tako lepa misel pa sploh ni tako preprosta. Pri sebi hitro vidim, da v to ljubezen ne verjamem. Da se je bojim. Ker imam v glavi, da sem ljubezni vredna le, če sem fajn in če vse štima ... in ko ne, se skrijem, da le ne bi bila videna ta moja polomija. Se delam močno, se branim in napadam, da ja ne bi kdo videl reveža v meni. Ker ga nisi sebi nočem priznati ... 

Pred nedavnim sem bila na eni birmi. Močno me je nagovorilo, ko je škof v pridigi rekel, da je ena od najhujših bolezni, ko je človek že dehidriran, a ne čuti žeje ... in zaradi tega lahko tudi umre. In če ne čutimo žeje po odnosu z Bogom, po molitvi, da smo že duhovni mrtvi ... 
Zgrozila sem se ob spoznanju, da je možno, da je človek vsako nedeljo (ali še pogosteje) pri maši, da načelno velja za dobrega vernika, pa je v bistvu duhovno mrtev, ker se ne trudi/ne zmore/noče ostati v Božji ljubezni ... kaj šele, da bi delil sebe, svoje življenje za drugega ... da bi delil sebe, ko je treba priznati svojo nepopolnost, svojo ranjenost ... ko je potrebno izreči, kar boli ... priznati čutenja, hrepenenja, ki so nam odveč in zaradi katerih nas je strah, da nas bo drugi zavrgel ... 

Gospod, pomagaj mi ... spreobrni moje srce ... in vodi me k Sebi, sočloveku in meni sami ... in daj mi vedno čutiti žejo ... žejo po O/odnosu.

"Jezus v ljubezni prinaša mir, ki ga svet ne more dati. A ta mir, ni lažen, je mir srca. Tako pravi: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Je mir, ki je v Resnici, ki osvobaja. Ni mir kompromisov in uglajenih manir." 

V meni je še vedno zelo močna napačna predstava, da je mir v kompromisih in uglajenih manirah. A v bistvu, do miru v tej predstavi sploh ne pridem, ravno obratno, prisotna je gora nemira, strahov, obupa... Na trenutke pa lahko začutim, da mi samo Jezus lahko prinese mir, ki mi ga svet ne more dati, za to pa je potreben meč. 

Gospod pomagaj mi krepiti zaupanje, da je potreben meč, da je potrebno sprejeti svoj križ, da bom Tebe vreda in lahko prejela Tvoj mir.

Če povzamemo, lahko razumemo njegovo ljubezen takole:

Mene pri tem odlomku nagovorijo zgornje primerjave, ob katerih se spomnim na moj odnos z otroki. Zdi se mi, da vse prevečkrat ubiram pot, ki so jo sam predstavljam kot ljubezen do bližnjega. Zelo težko mi je stopati v tesne prijateljske odnose ali živeti za svoje otroke, vendo bolj težko je, ko otroci odraščajo oz. odrastejo. Tudi delati to, kar mi paše in skrbeti za svojo ceno ni nekaj, kar bi mi bilo tuje. Znati razumeti Očetovo voljo v moji vlogi očeta je velikokrat zelo težko.
Vedno znova se zgrozim, ko pomislim, če imam že pri lastnih otrocih take probleme, kakšen je šele moj odnos do ostalih bližnjih?
Gospod, pomagaj mi, da bi znal živeti za druge, vztrajati v tesnih odnosih in sprejemati Očetovo voljo.

"Da se ljubite med seboj, kot sem vas jaz ljubil." To frazo, ki smo jo tolikokrat slišali, da je že obrabljena, pa vendar je v bistvu ne dojemamo v polnosti.
In kako nas je Jezus ljubil ? tako, da nam je vse jasno, da nam ni nič jasno, ker se vrtimo okrog sebe. Bi, kadar upamo in utegnemo, če ne pa jutri ali pojutrišnjem. Na vprašanje, za koga bi vi dali življenje v ponedeljek pri verouku je bilo mnogo odgovorov, a vsi zelo podobni, skoraj enaki. Za dobrega prijatelja mogoče,... vse ostalo pa .. Takrat mi je šinilo v glavo, da res znamo vedno znova mi sami pogojevati Bogu, koga bomo imeli radi in koga malo manj ali sploh nič. Kako velik je človeški ego, vedno znova in vsak dan postavljamo Bogu pogoje pod katerimi bi mi nekoga imeli radi- me je kar groza.  Vidim, da je potrebno, da v glavi vsak trenutek znova razmišljam o Kristusovem načinu ljubezni, ne o lastnem in da tisti trenutek tako delujem. 

Ob poslušanju pridige sem se ustavila ob misli, da si želim v svojem življenju obroditi sad. A žal se mi zalomi pri veliko stvareh. Zmanjka mi vztrajnosti, preveč je lenobe, hitro obupam, ne živim scela, ampak na pol. Ob tem prosim Marijo, da mi vsak dan pomaga ohranjati živo to hrepenenje, da bi vztrajala pri najmanjših stvareh in ne bi obupovala in čakala, ampak da bi se vedno znova odločala za akcijo, za ljubezen.

"Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil."


Najbolj sem se ustavila ob teh besedah. Vidim da se mi zelo zatika pri dojemanju prave ljubezni, ljubezni, da te ima nekdo tako rad, da te opominja, ker se bori za dobro. Naprej mi hodi moj oče, ko sem poslušala v smislu, da me kaznuje le ker me ima rad. In mislim, da sem zato napačno ponotranjila ljubezen. Posledično me je strah opominov, ker imam prepogosto sliko v glavi, da temu sledi le kazen. Se bom morala še bolj ustaviti pri svojem očetu, da bom lahko spreminjala sliko o našem Nebeškem Očetu in bom razumela pravo ljubezen.  Gospod te prosim za vztrajnost in moč!

Slišali smo, da pravi: Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tako lahko razumemo, da je zanj zelo pomembno, da ustvari tako tesen, intimen prijateljski odnos, v katerem deli vsa svoja spoznanja in svoje življenje. Ljubiti, pomeni zanj, deliti sebe in svoje življenje.

Sama težko razumem, da bi želel Jezus deliti sebe, svoja spoznanja in življenje z učenci in z nami. Vem, da je neumno, saj je Jezus podaril celega sebe na križu, ampak ob prebiranju stavkov vidim, kako me spremlja ta misel. Kot da so bili učenci za Jezusa premalo vredni, pridni in zanesljivi, da bi jim vse povedal in da je ves čas malo užaljen in razočaran nad njimi. In še da se Jezus najgloblje stvari zmeni s svojim Bogom, ostali pa tja nimajo dostopa…

V resnici sama delujem na ta način – ne povem vsega, se skrijem; kar mislim in doživljam, ni dovolj vredno in pomembno, a na koncu je drugi tisti, ki ni vreden, da bi z njim delila sebe. Tako v odnosih ostajam na varni razdalji, da še ne boli, a hkrati je ta razdalja prazna in ni ne pravega veselja ne miru.

Jezus, pomagaj mi, da ne bi zakopala hrepenenj po pristni bližini in da bi si prizadevala za prijateljstvo s Tabo in z bližnjimi.

Ob pridigi vidim, da mi veliko zmanjka na vsakem področju.

Pri gradnji bližine mi predstavlja napor deliti - tudi grehe, povedat kaj sem ušpičil ... - torej varna razdalja.

Dati življenje za svoje prijatelje - Zavrtim se okrog sebe in ne živim z odprtimi očmi za drugega.

Pri iskanju in življenju Očetove volje se preslepim in izgubim - moja ali Očetova volja.

Težko povem: "To ni prav" in stojim za tem.

Ne vložim dovolj napora v to, da bi globlje razumel drugega.

Razlog vidim v svoji lenobi, kljub lepemu, ki prihaja iz truda. Premagat lenobo, iskat smisel, živet ... videt lepo, ki se rojeva iz tega. Na tej poti mi (lahko) pomaga Marijina priprošnja in zgled F. Baraga.
Gospod, pomagaj, da bom vlagal napor, bil vztrajen in živel iz smisla, ki mi ga daješ ti.

V prvem delu evangelija sem prepoznal odlomek najinega poročnega evangelija. Takrat se mi je zdel zelo romantičen, kot bi opeval ljubezen, pravi za trenutek. O globljem pomenu se nisem spraševal, zdel se mi je lep in ta pravi. Ob prebiranju razmišljanja, pa je vse prej kot romantika; odpoved sebi, živeti oz. dati svoje življenje za druge. V mojem življenju je še vedno bolj zakoreninjeno in privlačno to, kar je zapisano v stolpcu kako razumemo njegovo ljubezen - za nas. 
Gospod, pomagaj mi osmišljati pravi pomen ljubezni in v njej ostajati.

»Ostanite v moji ljubezni! … da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno … da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.«

Te tri Jezusove želje so se me v evangeliju najbolj dotaknile. Bolj kot se te dni poglabljam v njih bolj se mi zdijo logične. Najprej sem se spraševala: Pa kaj vendar so tisti sadovi, ki ostanejo; kaj moram delat in kako, da bo to rodovitnost, ki bo trajno ostala?

Vedno bolj mi postaja jasno, da ne moram začeti pri koncu, ampak na začetku – kot je to postavil Jezus. Zares ljubiti ne morem, če ne ostanem v Njegovi ljubezni. Ljubezen je samo ena. To, čemur mi pravimo ljubezen, je največkrat preoblečena, zamaskirana sebičnost – torej ravno nasprotje ljubezni. Če ostajam v Kristusovi ljubezni, pa se ta skozi mene sama razodeva in to v vsem, kar živim in delam. In bolj kot bo moje življenje razodevanje te ljubezni, več bo v njem veselja in več kot bo veselja, več bo sadov, ki bodo trajni, ker samo ljubezen ostane, vse drugo se razblini kot milni mehurčki; več takih trajnih sadov pa nujno množi ljubezen in prinaša še več veselja…

Noro lepa logika – pač Božja! Si želim in prosim za milost, da bi lahko polno zaživela v njej!

Ko sem prebral ta odlomek se mi je porajalo vprašanje ali so vsi naši prijatelji, res prijatelji, kot nam govori Jezus. Večkrat doživljamo čloeveka kot prijatelja, pa nimamo z njim kakšnega odnosa, a vendar se nam zdi prijatelj, ker se mogoče dvakrat letno naslika pri nas na obisku. Pa vendar smatramo take ljdi za prijatelje.
Jaezus pa nam govori drugače, da prijatelji so tisti s katerimi imamo lahko pristen odnos in nam lahko vedno stojijo ob strani in nam pomagajo v stiski. Jaz sem smatral, da imam veliko prijateljev, smo se družili, žurali, hosili skupaj v hribe in smo se smatrali za prijatelje. V težkih trenutkih ni bilo kakšne opore med nami. Po pregledu tega evangelija sem ugotovil, da je takih ljudi, ki bi jih lahko označil za prijatelje, zelo zelo malo.
Očitno je naš kriterij,kdo je res pravi prijatelj narobe postavljen in ga moramo drugače sprejemati.

• "Najprej lahko razumemo Jezusovo ljubezen, ko razlaga o svojem odnosu do učencev. Slišali smo, da pravi: Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tako lahko razumemo, da je zanj zelo pomembno, da ustvari tako tesen, intimen prijateljski odnos, v katerem deli vsa svoja spoznanja in svoje življenje. Ljubiti, pomeni zanj, deliti sebe in svoje življenje."

Resnično hrepenenje v nas je, da bi ustvarjali pristno bližino in z drugim delili to, kar smo in kar imamo. Želja, da bi nas nekdo videl in sprejel v tem, kar smo. Pa se mi zdi, da je tej želji takoj v napoto skušnjava, da ustvarjati bližino pomeni biti majhen, ranljiv, odvisen... Vse to, kar v današnjem svetu pač ni odlika. Če vztrajno ne sledim tem hrepenenjem in ne "zaupam, da je lepše biti skupaj, kot biti sam", začnem računati, kaj se mi splača. Tehtnica se kmalu začne obračati na stran varne razdalje, ki sicer človeka pušča samega in brez veselja, a obeta nadzor nad situacijo, samozadostnost...

Marija naj nam pomaga, da bi vedno zmogli zaupati v lepoto odnosa!

V povezavi s tem evangelijem me nagovarjajo tudi današnje šmarnice, ki govorijo o ogroženosti nasproti dostojanstvu.

Zvečer sem pri molitvi razmišljala o tem, kako nas Bog vse ljubi. Vse enako, vse neizmerno, pojma nimamo kako zelo. Daje nam najvišje dostojanstvo, kliče nas Moja podoba ...

Mi pa medtem v svojih srcih rangiramo ljudi glede na tisoč lastnosti in to opravičujemo s frazami: "Z vsemi se pač ne moremo ujeti; ni treba, da se družimo z vsemi; ta mi pač ne paše ..." in se vedno znova zavračamo, puščamo na cedilu.

V vsej ogroženosti, ki jo tudi čutim, ob zavesti, da me Bog ljubi in enako ljubi tudi vse ljudi, s katerimi sem, začutim mir in varnost, predvsem pa dostojanstvo. Lahko sem. Bog je izbral in ustvaril prav mene in me postavil sredi ostalega stvarstva. Ljubi nas in želi, da se tudi mi ljubimo. 

Bog daj, da bi v vsakem človeku videla lepo in se ne bala globljih odnosov.