Jezus je vstajenje in življenje

Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«  Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«  Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.  Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;  če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«  To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«

Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj. (Jn 11,1-45)

Da se razodene veličina ljubezni

Evangelij nas najbrž napolni z mešanimi občutki. Žalovanje Marije in Marte je pravzaprav zelo podobno Jezusovemu. Sestri verujeta, da bo Lazar vstal in jočeta, ker ga ni več. Množica jima v tem stoji ob strani, hodi z njima in joče z njima. Ali je v Jezusovem žalovanju kakšna razlika? Mogoče lahko najdemo dve. Marija verjame, da bo Lazar vstal, a o vstajenju govori v prihodnjem času. Jezus nasprotno govori o sedanjosti. On je vstajenje, kdor veruje, je živ in ne bo umrl. Marija in Marta jočeta, da izjočeta bolečino, da ta bolečina mine. Jezus zajoče, izrazi svojo bolečino, a potem bolečino nosi, nosi jo kot kasneje križ na Oljsko goro. Bolečine on ne izpira s solzami, ampak jo le izrazi, potem pa jo nese naprej in izroči Očetu, da se iz križa rodi življenje.

Vsi se v svojih odnosih tako ali drugače srečujemo z izgubami in slovesi. Ko Jezus sliši poročilo prestrašenih o Lazarjevi smrti, pravi: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Tudi sam zajoče ob grobu umrlega Lazarja. Človeško je ob izgubah jokati in žalovati, božji pogled pa sega onkraj. Božji pogled govori o tem, da je drugi dar, ne glede na to, ali odnos z njim prekine bolezen, smrt, laž, nezaupanje, sovraštvo, ljubosumje.

Odnos z drugim je vedno dar, ljubezen pa je več kot uživanje ob ljubečem drugem. Ljubezen je veliko več, je:

-          vera v življenje na grobu umrlega,

-          vera v lepo, ko iz groba že zaudarja po trohnobi,

-          upanje, tudi po mnogih razočaranjih,

-          zvestoba resnici, ki osvobaja, čeprav je težka.

Če smo iskreni pogosto doživljamo, da se izkaže, da drugi ni tam, kjer smo upali. Ni odnosa brez razočaranj, a navajeni smo takrat zapustiti bojišče. Vendar prav takrat se razodene Božje veličastvo. Takrat lahko pokažemo, svojo vero v ljubezen.

Ob smrti Lazarja, so vsi gledali na sestri, kam gresta. Hodili so za njima in z njimi jokali. Jezus zajoče, a ne ostane pri tem. Ohrani vero, upanje in ljubezen. Vero v življenje, upanje na ponovno srečanje, ljubezen, ki nikoli ne mine in ne pusti trohneti.

Kaj pa mi?

1. Če že spletamo neka trajnejša prijateljstva, jih peljemo le do tiste točke, ko nam je lagodno, prijetno, ne preveč naporno. Ko postane preveč naporno, večina zbeži, zapusti bojišče, zapusti odnos.
2. V globljih prijateljstvih, zakonskih zvezah ipd. nas spoznanja o slabostih in prevarah drugega pogosto popolnoma odtujijo. Večina odide in ne poskuša ničesar rešiti.
3. Spet drugi se raje slepijo, da ni tako slabo. Taka je večina zakonov, zato raje pustijo trohnenje za kamnitimi stenami.

V čem je rešitev? Sprejeti, da je umiranje pomemben del življenja. Da so neuspehi logična pot do uspeha, spoznavanje zlaganosti, razkrivanje mask in laži, običajna pot do resnice.Hvala Bogu če to spoznamo. Kajti ko spoznamo, lahko gremo naprej. Odpovedati se moramo iluzijam o čudovitem raju, kjer ni nemira, ni razočaranj, ni prevar, ni trpljenja in ni smrti. Naša pot v življenje, pelje nujno prek trohnobe. Če zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi sad. Ne prekinjajmo odnosov zaradi neuspehov, kajti le iz smrti raste novo življenje. Ne ostanimo zaprti in zagrenjeni zaradi porazov. Življenja brez porazov ni. Le eno vprašanje obstaja: Kako se bomo z njimi soočili.

Drugi je vedno dar. Je dar, ker nas uči ljubezni.

Še posebej nas kliče k ljubezni takrat, ko:

-          ni tako lepo, kot je bilo,

-          ko se razkrijejo naše slabosti ali pa slabosti bližnjega,

-          ko razočaranje ubija naše upanje.

Takrat moramo vztrajati. To je vztrajanje Jezusovih učencev, za katere Jezus pravi, da so mu lahko zvesti le, če vsak dan naložijo nase križ in ga nosijo za njim.