»V Jezusu je svet ponovno spravljen z Bogom in to je najgloblji čudež. Ta sprava je ponovno stvarjenje sveta. To je najgloblje Jezusovo poslanstvo. Jezus nas grešnikov ni odrešil z besedami, niti ne z dejanji in ne tako, da je prehodil določeno pot. Odrešil nas je s svojim mesom. On, ki je Bog, je postal eden izmed nas, človek, da bi nas grešnike ozdravil od znotraj. Jezus nas osvobodi greha tako, da sam postane greh, da vzame nase ves greh. Ravno to pa je novo stvarjenje. Jezus se je spustil iz slave in se ponižal vse do smrti na križu, celo vse do krika: 'Oče, zakaj si me zapustil!' To je njegova slava in to je naše zveličanje.

Prav to je tisti največji čudež, s katerim nas je Jezus naredil za Božje otroke. Zaradi tega, kar je naredil Jezus, mi lahko rečemo 'Oče'… Nas, sužnje greha, je popolnoma osvobodil, ozdravil nas je prav na dnu našega bivanja. Dobro je premišljevati o tem, da je zelo lepo biti otrok in imeti svobodo otroka, kajti otrok je doma in Jezus nam je odprl vrata svojega doma.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 4. julija 2013)

Papež: Imenujem se Božji otrok in te osebne izkaznice mi ne more nihče ukrasti

»Jezus se po vstajenju prikaže apostolom, a med njimi ni Tomaža. Želel je, da čaka še en teden. Gospod ve, zakaj dela tako. Vsakemu med nami nameni določen čas, kot smatra, da je za nas najbolje. Tomažu je dodelil en teden. Jezus se prikaže s svojimi ranami, vse njegovo telo je čisto, lepo, polno luči, a rane so ostale in so še vedno; in ko bo Jezus prišel ob koncu sveta, nam bo pokazal svoje rane. Tomaž se je, da bi veroval, hotel dotakniti teh ran. Bil je trmast. A Gospod je želel ravno trmoglavca, da bi mi razumeli najpomembnejše. Tomaž je Gospoda videl, v rane od žebljev je položil svoj prst, z roko se je dotaknil njegove strani; in ni rekel: 'Res je, Gospod je vstal!' Šel je onkraj. Rekel je: 'Bog!' Je prvi med učenci, ki izpove Kristusovo božansko naravo po vstajenju. In ga počasti.

Tako lahko razumemo, kaj je bil Jezusov namen, ko je Tomaža pustil čakati. Namreč to, da je njegovo nejevernost pripeljal, ne do potrditve vstajenja, ampak do potrditve svoje božanske narave. Pot, da bi srečali Jezusa Boga, so njegove rane. Ni druge poti…

Nekateri so verjeli, da živega Boga, Boga kristjanov, lahko najdemo preko meditacije, preko napredovanja v meditaciji. To pa je nevarno. Na tej poti se mnogi izgubijo. Morda pridejo samo do spoznanja Boga, a ne prispejo do Jezusa Kristusa, Sina Božjega, ki je druga Oseba Svete Trojice. To je pot gnostikov… Spet drugi so mislili, da se je treba mrtvičiti, biti strog do sebe, in so izbrali pot pokore in posta, da bi prispeli do Boga. In tudi ti niso prišli do živega Boga, do Jezusa Kristusa, ki je živi Bog. So pelagijanci, ki verjamejo, da lahko sami prispejo na cilj. A Jezus nam pravi, da pot, na kateri ga srečamo, vodi preko njegovih ran. Jezusove rane boš našel tako, da boš opravljal dela usmiljenja, namenjena telesu – tudi duši, a predvsem telesu – tvojega ranjenega brata, ker je lačen, ker je žejen, ker je nag, ker je ponižan, ker je suženj, ker je jetnik, ker je v bolnišnici. To so danes Jezusove rane, in Jezus nas prosi, da storimo dejanje vere - njemu, a preko teh ran… Jezusovih ran se moramo dotakniti, Jezusove rane moramo božati, Jezusove rane moramo nežno negovati, Jezusove rane moramo poljubiti – in to dobesedno, kot sv. Frančišek, ki je objel gobavca. Tako kot sv. Tomažu, se je tudi Frančišku življenje spremenilo. Da bi se dotaknili živega Boga je treba vstopiti v Jezusove rane. Dovolj je, da stopimo na ulico…

Prosimo sv. Tomaža za milost, da bi imeli pogum in vstopili v Jezusove rane s svojo nežnostjo in tako bomo zagotovo prejeli milost čaščenja živega Boga.« (Papež Frančišek med sv. mašo na praznik sv. Tomaža, 3. julija 2013)

Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Jezusove rane moramo poljubiti – in to dobesedno