»Skušnjave, ki lahko preprečijo cerkveno misijonsko delovanje:

Prva je skušnjava omejevanja vere na sociološko razsežnost. To so kristjani, ki evangelij razlagajo v skladu z različnimi ideologijami, od najbolj liberalistične do marksistične. Vsaka ideološka razlaga, ne glede od kod izhaja, je ponarejanje evangelija. Ideologi namreč govorijo le z glavo, ne upoštevajo ljubezni in ne vedo ničesar o lepoti Boga.

Druga skušnjava je psihološka ideologizacija. Ta srečanje z Jezusom skrči na dinamiko spoznavanja samega sebe. Vera tako izgubi svojo duhovno razsežnost, saj išče le dobro počutje psihe. V tem primeru v središču ni več Kristus, ampak lastna psiha, ki ni zmožna iti ven iz sebe. To so kristjani brez Kristusovega križa.

S tem povezana je tretja ali gnostična skušnjava. Ta prihaja v obliki predloga vzvišene in od telesa precej ločene duhovnosti. Predlog sprejmejo tako imenovani razsvetljeni katoličani, današnji dediči razsvetljenske kulture… Zgradijo si Cerkev po lastnih merah in sledijo trenutni modi.

Zadnja ideološka skušnjava je povezana s pelagianizmom. Ko se nekateri soočijo s slabim v Cerkvi, iščejo samo delno rešitev in poskušajo obnoviti določeno že preseženo vedenje. Pri tem pretirano težijo k 'zanesljivosti' nauka. Poskušajo nadoknaditi izgubljeno preteklost. Glede tega nam je Sveti Duh včasih v nadlego. In sicer zato, ker nas premika, spodbuja k hoji, ker Cerkev potiska naprej. Ko pa se nekdo ne želi spremeniti ali se celo želi vrniti nazaj, je  trmoglavec.

Poleg štirih ideoloških skušnjav so še tiste, ki so povezane s tako imenovanim funkcionalizmom. Le-ta Cerkev ohromi. Pot vere spremeni v vero, odvisno od časovne preglednice. Funkcionalistično pojmovanje ne dopušča skrivnosti, temveč izpostavlja zgolj učinkovitost. Cerkveno stvarnost omeji na strukturo nekakšne nevladne organizacije, pastoralo pa zgolj na organizacijski vidik. Tako štejejo le viden rezultat in statistike, torej številke. Toda Bog se nasprotno želi razodevati preko naših ubogih sredstev, saj On deluje prav preko teh.

Kot zadnjo omenimo še skušnjavo klerikalizma. Gre za pojav, ki onemogoča rast laiške odgovornosti. Taka Cerkev zapade v nedejavnost. Postane le 'Cerkev varuška', ki ne vzgaja in ne prebuja, ampak se z otrokom ukvarja le, dokler ta ne zaspi. A Cerkev je mati, ki rojeva otroke. Ti pa naj bi bili nato protagonisti, verniki, ki pogumno in navdušeno oznanjajo evangelij po celem svetu…« (Papež Frančišek o skušnjavah Cerkve – članom CELAM v Riu de Jeneiru)

Papež Frančišek o skušnjavah Cerkve