Vera žena, ki so spremljale Jezusa

Lahko si predstavljamo, kakšno grozo so žene doživele ob pogledu na pobesnelo množico, ki je križala Jezusa. Zločin, ki mu ni enakega v zgodovini človeštva, je komaj minil, one pa razmišljajo naprej. Nič ni zanje končano. Razmišljajo, da potrebujejo dišave, da mazilijo iznakaženo, prebičano in opljuvano telo. Trpljenje, ki je bilo tako grozno, da bi raje zbežale kot gledale, ohranjajo v spominu. Nočejo pozabiti na to trpljenje, globoko v sebi vedo, da bo to trpljenje dobilo nov pomen. Kljub temu, da je bilo strašno, je lepo. Lepo, ker govori o čudoviti ljubezni njihovega učitelja, govori o skrivnostni prisotnosti Boga, ki dela drugače, kakor razmišlja človek. Kupile so dišav, da tisto, kar se zdi, da je obsojeno na trohnenje, ostaja živo. Živ ostaja spomin na Gospoda. Še več, Gospod je zanje živ, tudi ko je mrtev. Je v njihovih pogovorih, skrbeh, načrtih. On je živ, tudi ko je mrtev!

Iz te čudovite bližine, ki se je spletla med ženami in Učiteljem, se dviga vstajenjska vera, ki prehiteva dogodke. Kakšna je ta bližina? Če smo včeraj razmišljali, o razdalji, ki so jo ustvarili tožniki med seboj in Jezusom, danes pomislimo na bližino, ki se je spletala med ženami in Učiteljem.

Nauk in učenci – Žene so bile presenečene, da Jezus govori z oblastjo, a ta oblast in moč ni v odmaknjenem položaju učitelja, ni v obsojajoči drži. Njegov nauk je nauk sočutne ljubezni, ki hoče najprej biti blizu, potem razumeti, iti po poti s človekom, mu vlivati pogum za vzpone, ko pada. Bližina Učenika jih je prevzela. Prevzela jih je preprostost, neposrednost, jasnost in moč. Moč resnice, ki ji ni mogoče ugovarjati. Njegovi učenci niso bili ugledni in posebej sposobni, bili so preprosti, grešni, a z željo biti na poti.

Morala – marsikaj se je zdelo na začetku sporno. Kako, da je z grešniki, krši soboto, ostro napada tempeljske veljake. A v globini prijateljskega odnosa so žene spoznavale, da govori prav. Spoznavale so, da jih greh v luči postave duši, v Učiteljevi luči pa postaja priložnost za novo življenje. Sobota in druge zapovedi so postale z Učiteljem priložnost za praznovanje življenja, medtem ko so prej življenje dušile. Dušile so njihove odnose, skrb za bližnjega, ljubezen. Z Njim pa so mogle zaživeti.

Za politiko se žene niso menile, a videle so, kako je vse prepleteno z osebnimi koristmi. Druženje z Jezusom jim je odpiralo nov pogled tudi na vladanje. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Takega voditelja so si v resnici vedno želele. Jezus, ki je to bil, jim je postal vse.

Teološko vprašanje, kakšen bo Mesija, je ob Učiteljevi bližini postalo brezpredmetno. Bog je tu, naj bo ljubem prav ali ne. Če je kaj naloga Boga, je to, da daje življenje, da zbira razkropljene in podpira ranjene. Njihov Učitelj je takšen, to so doživljale vsak trenutek. Bližina z Učiteljem je postala življenje samo.

Kljub čudnemu razpletu tokratne velike noči, so žene vedel, da je njihov prostor ob Učitelju in Gospodu. Ne vedo, kako bodo odvalile kamen od groba, a vendar gredo k grobu. Ne vedo, kako bodo prišle do Gospoda, a pripravljene so se soočiti z novimi težavami. Ne skrbijo jih ne stražarji pri grobu, ne pogled na pobitega Učitelja. Dišave nosijo v sebi. Dišave, ki govorijo o čudovitih pogovorih z Učiteljem, o pogledih v prihodnost, ki jih je ustvarjal Učitelj. Učiteljev pogled jih je prežel, tudi trohnenje ne zaudarja. Pogled v prihodnost prinaša dišave v zatohlo sedanjost, ki so se je koristoljubneži hoteli polastiti. Skupaj so v skrbeh, skupaj v načrtih, skupaj z Gospodom, zato Gospod dela čudeže. Kamen od groba je odvaljen. Kdor tvega, mu Gospod prihaja na proti s svojimi rešitvami.

Kot da še ni dovolj trpljenja in groze, prikazen žene spet prestraši. Bežijo, molčijo, trepetajo. A vendar se v njih tudi iz vedno novih ran dviga nova, močnejša, vedno bolj živa vera. Učenci, pravi evangelist Marko, niso verjeli niti ženam, niti učencema, in so zaprti v dvorani zadnje večerje.

Naša vera, dragi bratje in sestre, ne sme biti vera gotovosti, zaprtosti in preračunljivosti. Bog želi, da smo podobni ženam, ki ne nehajo hrepeneti po bližini z Gospodom, po lepem, tudi ko srečujejo smrt. Želi da se v ljubezni do Njega lotevamo stvari, ki jim nikakor nismo kos. On bo naredil tisto, česar mi ne moremo. Želi, da v strahu ohranjamo upanje, nadaljujemo pot, ker nas bo obiskal, kakor je obiskal Marijo Magdaleno celo prej kakor učence.

Ne zapirajmo se v naše predstave, v naše zmogljivosti, v obup in tarnanje nad svojimi grehi. Naša vera naj bo vera žena, ki so spremljale Jezusa in se navzele njegove bližine. Bližine, ki presega vsak nauk, vsako moralo in vsako politiko. Bližina, ki daje življenje, tudi ko pride smrt. Naša vera, naj bo vera žena, ki kupujejo dišave in verjamejo, da bodo mazilile Jezusa, čeprav ne vedo, kako bodo prišle do njega. Naša vera, naj bo vera žena, ki bežijo in trepetajo, a se ne ustavijo iskati upanje. Upanje ostaja, in to je lepota vsake velike noči. Bog je z nami, tudi ko nam ne gre; zmaguje, tudi ko obupujemo; deluje, tudi ko bežimo; nas obišče, ko smo prestrašeni. Želim vam torej vero žena, ki raste iz bližine z Učiteljem in Gospodom. Želim vam veselo ALELUJO!