Pozdravljena!

Strinjam se s tabo, da so pokopališča za 1. november kot tržnica in je nemogoče ob grobu zbrano moliti. Za zbrano molitev se trudim pri maši in pri molitvah, ki so popoldne na pokopališču. Zvečer pa doma molimo rožni venec in se spominjamo naših pokojnih, rečemo kakšno o njih, zanje prosimo. Trudimo se, da ne pretiravamo z rožami in svečami in raje darujemo za maše in za ljudi v stiski.

Meni je praznik Vseh svetih ostal v spominu najbolj po dveh stvareh: molitvi celega rožnega venca v družini ter čudovitem večernem pogledu na pokopališče v gorečih svečkah. Govorim o otroštvu in mladostni dobi.

V lastni redovni družbi ni bilo več navade zmoliti cel rožni venec, kar se mi je zdelo čudno. No, to ni edina takšna stvar. Sam skušam ohranjati stare dobre navade, ki so več kot to. Kot duhovnik sem vedno rad šel z mladimi na pokopališče zvečer tam z njimi kaj zmolil in zapel. To razpoloženje mi je bilo vedno zelo pri srcu in se mi zdi, da dejansko vliva upanje, ki ga na ta dan praznujemo. Zaradi te lepe izkušnje in zaradi nesorazmerja glede škode, ki jo svečke naredijo okolju, sem proti nekemu reklamiranju za manj sveč na grobovih. Bolj bi bil vesel, ko bi v teh dneh močneje spodbujali k temu, da se tako kot na tri svete večere (Božič, Silvestrovo in Svete tri kralje) zmoli vse tri oz. sedaj štiri dele rožnega venca. Zdi se mi, da je čisto prav, da se vsaj vsake toliko človek malo zbrca in zmoli nekaj več, ob molitvi kaj zapoje (če je takšna druščina) in pogovori o vsebini praznika.

Na to, kako se ljudje 'našemijo' za 'se pokazat' nisem nikoli dosti dal. Mi je preneumno, da bi to povezoval s praznikom. Kljub vsemu pa se mi zdi, da hvala Bogu vsaj pridejo na pokopališče. To je podobno kot za blagoslov jedil na veliko noč. Hvala Bogu, da je vsaj ta občutek za lepo. Mislim, da se bližamo temu, ko bo izginilo še to ali pa se bo moralo konkretno obrnit. Ampak za to praznino ne krivim tistih, ki se pridejo le pokazat. Problem smo mi, ki to vodimo, pa nimamo 'kaj pokazat' od svojega življenja.

Živeti za večnost. Najdi korenjaka, ob katerem boš rekel, ta živi za večnost. Mislim, da potrebujemo tega. Če se bo našel, bo okrog njega kmalu več 'svečk in krzna' kot na pokopališču. Svet ga vedno čaka, a se vedno nekje mudi ;) Kaj mislite zakaj?

»Najdi korenjaka, ob katerem boš rekel, ta živi za večnost ... Svet ga vedno čaka, a se vedno nekje mudi ;) Kaj mislite zakaj?«

Zdi se mi, da predvsem zato, ker kar ne moremo, da se ne bi stalno ozirali okrog sebe in spraševali z apostolom Petrom: »Gospod, kaj bo pa s tem (z Janezom)?« Zelo radi preslišimo, da Jezus, takole po domače povedano, odgovarja: Pa, kaj te briga! Tudi če vse okrog tebe pustim za seme na zemlji, ti hodi za menoj! Ti glej, kako živiš za večnost!

Dokler nas bo skrbelo predvsem to, kako praznik Vseh svetih praznujejo drugi, bomo zelo težko našli v svoji notranjosti toliko miru, da bi nas lahko v globini nagovorila njegova bogata vsebina…Če nas svetost ne nagovarja, bo pač svet še naprej čakal in mi z njim.

Meni je bil ta praznik vedno zelo drag. Zdaj, ko malo globlje dojemam njegovo vsebino, mi je samo še bolj pri srcu. Ne spomnim se, da bi me kdaj motile lepe rože, svečke in lepo oblečeni ljudje; nasprotno, lepota me vedno nagovarja in zlepa se mi je ne zdi preveč. Ob tvoji izkušnji v skupnosti, Peter, hvalim Boga, da se v naših skupnostih ves čas ohranja molitev vseh delov rožnega venca na večer praznika Vseh svetih. Želim si, da bi vse to ne bila samo tradicija, ampak, da bi vedno bolj hrepenela po tem, da bi imela čim več prijateljev med svetniki.

Marta, lepo, da ste z nami! Sem vas pogrešala!

Ko sem nekaj dni pred praznikom Vseh svetih razmišljala o mojem odnosu do praznika sem imela v mislih, da si kot vsako leto želim iti na pokopališče, se ustaviti ob pokojnem ter za njega zmoliti. A želela sem si še bolj doživeti ta praznik. Kaj ta praznik govori meni, ki sem še na zemlji, da ga bom res praznovala v pravem pomenu besede. Odgovor sem našla v pripravi na katehezo  z mladimi v kateri je bilo zapisano, da je praznik, ki govori naj bo naše življenje na zemlji namenjeno življenju za nebesa. Saj res to je bistvo vsega, to je bistvo naše vere in tega praznika. Jaz in moje ne poglabljanje pa me je pripeljalo le do tja, da je poklon pokojnemu. Potem sem se spomnila, da je bila na forumu debata o tem in prebrala kaj ste zapisali in si še dodatno razjasnila. Peter, res je večerni pogled na pokopališče v gorečih svečah je res čudovit. Letos sem bila še bolj pozorna na to. Kar pa je še bolj res, da je bil praznik lepši in bolj moj, ko smo se mladi, ki se družimo na Gradu zbrali pri večerni molitvi in petju po namenu tega praznika in sem točno vedela za kaj sem tam – da molim za rajne ter za nas, da bi postali korenjaki za večnost.

Hvala Njemu za ta premik in upam, da se tudi vi preživeli lep praznik.